Žogo (in pamet) v roke

Tega, da so televizijski športni komentatorji posebna vrsta ljudi, ni treba posebej poudarjati. Tako v starih časih, ko je bil šport ekskluzivna pravica nacionalne televizije, kot v novih, ko so nišo v prenosih našli tudi komercialni ponudniki, so se gledalci pač navadili na bolj ali manj simpatične posebnosti vsakega od njih. Na govorne napake, nihanje v razpoloženju, značilne fraze in smešne jezikovne zdrse.

Ni redko, da je športni komentator prav z napakami, ki so se primerile, kot pravi južnoslovanski športni žargon “v žaru borbe”, vzpostavil svojo medijsko podobo in identiteto.

Ampak pogosto pozabljamo, da so komentatorji, vsaj zadnjih 25 let, morda pa celo dlje, tudi pomembni ustvarjalci družbene klime. Slovenci, upognjeni pod bremenom majhnosti, smo pač vezali polovico svojega nacionalnega ponosa na kulturo, ki jo večinoma dojemamo kot nekaj minulega in preteklega, kot starodavno slavo iz Prešernovih in Vodnikovih časov, polovico pa na športne dosežke, ki jih živimo kot sedanje in aktualne.

Sicer bi bilo malo pretirano trditi, da sta gospodarska rast in politična uspešnost države odvisni od tega, kako daleč skoči Jernej Damjan ali koliko košev da Goran Dragić, ampak dejstvo je, da uspehi ali neuspehi naših športnikov ključno vplivajo na kolektivno razpoloženje. Ter prav gotovo oblikujejo razvoj, samozavedanje in vedenjske vzorce najbolj dovzetnih in ranljivih: torej otrok in mladostnikov.

In pridemo do rokometa. Sramota, groza, nezaslišana krivica. Sredi Hrvaške, za katero tako ali tako vemo, da nam krade zemljo in morje. Ter ravno proti Nemcem, ki ... no, ni vredno niti izgubljati besed. Sporne sodniške odločitve, pritiski, sposobnost ali nesposobnost delilcev pravice, korektnost postopkov in primernost ter sorazmernost pravil ter druge teme bodo, vsaj upati je, stvar vroče razprave v Evropski rokometni zvezi. In res, škoda, da takšni zapleti pokvarijo veselje in jemljejo voljo dobrim, predanim športnikom.

Toda, ali je res neizogibno in nujno potrebno takoj vklopiti “kalimerovski” kompleks? Ali se na sodniške nedoslednosti ne bi dalo odzvati z nekoliko več dostojanstva in odgovornosti? Se nosilci javne besede kdaj vprašajo, kakšno sporočilo iz tuljenja o sramoti dobi 14-letnik, ki bo jutri izgubil tekmo v šolski košarkarski ligi in za pol točke zgrešil trojko pri testu iz matematike?

Ali ni škoda, da smo veličastno, čisto, plemenito vero vase brez izgovorov in brez mržnje do drugega, ki so jo med nas prinesli zmagoviti košarkarji, tako hitro pojedli?


Preberite še


Najbolj brano