Halo, Pjongčang tu ...

Še do 25. februarja, ko se bodo tudi uradno končale zimske olimpijske igre v Pjongčangu v Južni Koreji, bo ime kraja, kjer se vsakodnevno bijejo boji za kolajne vseh barv in odtenkov, pogosto omenjeno v naših vsakodnevnih pogovorih. Kljub veliki časovni razliki, ko neposrednih prenosov na naših malih ekranih najbrž ne moremo spremljati prav pogosto, so zato še toliko pomembnejši posnetki s prizorišč, kjer se za Slovenijo odvijajo pomembne tekme. Še bolj pa posebne oddaje, v katerih nam njihovi ustvarjalci ponujajo na ogled strnjeno dogajanje minulih ur. Tokrat je to oddaja Olimpijski park, ki jo vodita Saša Jerković in Pia Pustovrh, prelestna svetlolaska, za katero se velikokrat ne ve, zakaj je v studiu in so se o njeni pojavi na široko razpisali na različnih forumih. V negativnem smislu. Škoda, saj Jerković obvlada svoj posel in bi lahko sam, povsem brez škode za televizijske gledalce, vodil oddajo.

Nacionalna RTV hiša ima tokrat v rokah vse vajeti prenosov in ostalega dogajanja, v Pjongčangu pa za omenjeno - skupno za radio in televizijo - skrbi posebna ekipa 33 novinarjev in drugih sodelavcev. Seveda davkoplačevalce ob takšnih velikih dogodkih vedno zanima, koliko denarja bodo za to porabili. Tako so, denimo, nekateri slovenski mediji objavili, da bodo na ljubljanski Kolodvorski za pokrivanje zimskih olimpijskih iger odšteli približno 150.000 tisoč evrov. Veliko ali malo?

Je že tako, da se ob dobrih rezultatih naših športnikov praviloma o tem ne sprašujemo. Ko pa naše takšne ali drugačne želje in sanje niso uresničene, potem je vsak porabljeni evro preveč. In tako bo najbrž tudi tokrat, saj je za nami že levji delež tekem in kakšnega večjega presenečenja najbrž ne moremo več pričakovati.

Po tem, kar smo doslej lahko spremljali, tako v neposrednih prenosih kot v posebnih prispevkih, lahko zapišemo, da je nekatere, kot radi rečemo, povozil čas. Težko je, denimo, leta in leta poslušati nekatere športne novinarje, pri katerih že vnaprej veš, kaj bo kdo rekel. Čeprav ima ob sebi strokovnega sodelavca, ki pa ga, kajpak, ne pusti do besede. Zato bi bil že čas, da ledeni piš iz Pjongčanga zapiha tudi na Kolodvorski. Do naslednjih olimpijskih iger - poletne niso prav nobena izjema - je najbrž dovolj časa, mar ne ...

---

---