Pameten vladar potrebuje pametne upornike
Motila sem se. Žal mi je in prosim odpuščanja. Do skoraj včeraj so posamezniki, ki so na spletu in družbenih omrežjih širili videe in zapise dvomljivih strokovnjakov o tem, da je koronavirusna epidemija svetovna politična in gospodarska zarota ter medijski konstrukt, v meni vzbujali jezo. Zdeli so se mi žaljivi do žrtev bolezni, ki so umrle še kako resničnih smrti, in škodljivi za kolektivno odgovornost. Torej ravno za tisto, kar nas, ukrepom in dekretom navkljub, edino lahko reši.
Ne gre za to, da bi spremenila mnenje in bi se želela pridružiti teoretikom zarote. Koronavirus je vsekakor realna grožnja. Prišel je trenutek, za katerega bi lahko vedeli, da pride: globaliziran način življenja z veliko mobilnostjo svetovnega prebivalstva, ki nam je tako drag in za prihodnost človeštva tako pomemben, ima tudi svoje stranske učinke. In hiter prenos bolezni z enega konca planeta na drugega je eden od njih. Virusi so množična, prilagodljiva in hitro spreminjajoča se vrsta. Pričakovati je bilo, da se bo prej ali slej ponovno našel tak, proti kateremu se bomo težko borili. In če hočemo zmagati, se moramo držati zdrave pameti in strokovnih priporočil. Sicer se bomo zaleteli v zid in bo bolelo.
Nekateri bi vojake postavili varovati plaže in jezera, drugi komaj čakajo, da bi jih poslali na mejo. Na katero, se potem človek vpraša. Mejo občin Metlika in Šmarje pri Jelšah?
Niti ne gre za to, da bi mi šli kaj manj na živce ljudje, ki zase mislijo, da so edini pametni in pošteni na svetu, vsi ostali pa zlobni manipulatorji ali naivne ovce. Ampak čeprav mi gredo občasno na živce, priznam, da jih potrebujemo. Res. Večne skeptike, alternativne mislece, arheologe temačnih meandrov svetovnega spleta, neukročene dvomljivce, upornike brez razloga. Dobro, ne potrebujemo hujskanja k nasilju, žalitev in posmehovanja, ampak dobro staro alter sceno, to pa ja. Potrebujemo jo kot kruh in požirek čiste vode.
Ker je učinkovitost oblasti res občudovanja vredna. Ker kapo dol ženskam in moškim, ki v teh dneh po petnajst ur na dan sestavljajo besedila, preverjajo njihovo skladnost, sprašujejo strokovnjake, sedijo na sestankih. Breme sprejemanja odločitev je težko vsak dan, v krizi pa še posebej žuli. Ampak učinkovitost je tudi nevarna. Učinkovitost je beseda, ljuba avtoritarnim režimom. Ko učinkovitost učinkovito zaobjame vse odtenke družbenega življenja, nastane totalitarnost.
Na Madžarskem bi lahko kritiki vladnih ukrepov ob epidemiji pristali v zaporu. Nekateri slovenski politiki na vsako drugo vprašanje in pomislek reagirajo kot užaljeni otroci. Koncept drugačnega mnenja naj bi se totalno umaknil potrebi po hitrih potezah, odklonilno mnenje ali celo zahtevo po dodatnem premisleku se mimogrede označi za narodno izdajstvo. Podelitev policijskih pooblastil vojski nam visi nad glavo, čeprav zanje za zdaj res ni nobene potrebe. Nekateri bi vojake postavili varovat plaže, kmečke turizme in jezera, drugi komaj čakajo, da bi jih poslali na mejo. Na katero, se potem človek vpraša. Mejo občin Metlika in Šmarje pri Jelšah? Na pot ob žici okupirane Ljubljane? V prvem osnutku interventnega zakona, ki je na poti v parlamentarno proceduro, so bili prepoznava po fotografijah, vstop v stanovanje, omejevanje gibanja, prisilna privedba, razširjen dostop do osebnih podatkov, cestne blokade ter seveda sledenje mobilnim telefonom.
Slednje bo, najbrž, vsaj za zdaj, izginilo z obzorja in sporni 103. člen zakona, ki ureja policijska pooblastila, so že ter še bodo obrusili po robovih. A zdrava pamet in zmernost imata možnost zmagati nad imperativom totalnosti, če so ljudje, ki si upajo biti kritični. In če hočemo imeti vzdušje, v katerem bo kritičnost razumljena kot pogumna in konstruktivna drža, moramo imeti intelektualne upornike, ki nenehno brusijo naše robove. Zato, da si kdaj premislimo. Predvsem pa, da ne nehamo misliti.