Harvey Weinstein
Harvey Weinstein je vpliven holivudski filmski producent. Od njegovega mnenja so bile odvisne kariere režiserjev, igralcev in - kot se je pokazalo v zadnjih tednih - predvsem igralk.
Ugledni časnik The New Yorker je svojo zadnjo medijsko preiskavo posvetil prav njemu. Pa ne ponavlja zgodb žensk, ki jih je Weinstein posilil in ponižal, temveč je razširil obtožbo na širše vprašanje odnosa do političnih in civilnih pravic žensk. Verjetno enega izmed vprašanj, do katerega se je odnos skozi čas sicer spreminjal, a je kljub vsemu vedno bilo politično nelagodno in odrinjeno na rob. Tudi v našem delu Evrope.
Leta 1905 je parlamentarna frakcija socialnih demokratov v avstroogrskem parlamentu po velikih pripravah in še večjih poizkusih prepričevanja poslancev predlagala glasovanje o uvedbi splošne volilne pravice za ženske. Liberalni poslanec, pisatelj Ivan Tavčar, je glasoval proti in povsem v skladu z razumevanjem ženskega vprašanja in s pritrjevanjem svojih volilcev in kranjskih deželnih stanov. Žensko vprašanje, ki se v Evropi razpre hkrati s pomladjo narodov, na Kranjskem, na ozemlju današnje Slovenije, ni razumljeno kot gibanje za ženske pravice in bi uvedba splošne volilne pravice za ženske pomenila le znak za nevarne spremembe obstoječih družbenih razmerij.
Šele kasneje, v začetkih 20. stoletja, so se v Evropi predvsem zaradi socialnih sprememb tistega časa pojavila politična vprašanja o enakosti in enakopravnosti, glasovalni pravici žensk, pravici delati za enako plačo kot moški ter pravici do splava. Vse tudi kot posledica grozovite prve svetovne vojne, v kateri je zaradi takratnega načina vojskovanja vojaški rekrutni aparat dobesedno prepustil večino civilnega in preživetvenega življenja ženskam.
Hrvaška pisateljica Dragojla Jarnević (1812-1875) je avtorica prvega ženskega dnevnika. Samo sebe ne more več razumeti znotraj priznanih družbenih obrazcev in ve, da jih mora tudi dobesedno zapustiti. Vendar ne z družbenim bojem za spremembe, temveč s popolnim umikom iz svoje okolice. In edina možnost je popolna osamitev, saj šele tako lahko oblikuje svoj prostor svobode in pisanja. Pa vendar šele pozno ponoči, ko je opravila in odigrala vse druge ženski določene naloge.
Tudi Zofka Kveder (1878-1926) napiše svoje temeljno delo, roman Njeno življenje, v formi dnevnika in pisma. Junakinja romana je Tilda Ribič. Ženska, ki ji je družina, v nasprotju z bratoma, ki ju pošljejo na študij, namenila predvsem poroko z izbranim soprogom. Saj je, tako razumejo, tudi nesrečen zakon boljši kot prazno življenje brez moža in boga. Roman se konča tragično. Tilda Ribič ostane sama z svojo bolečino in neizhodnostjo. V takšni bolečini tudi spremlja odraščanje svojega sina. Ko vidi, da postaja vse bolj podoben svojemu očetu in njenemu možu, se odloči in ga umori.
Sto let kasneje, leta 2012, Slavenka Drakulić objavi knjigo Obtožena. Fabula je zelo podobna zgodbi Tilde Ribič. Mlada ženska po dvajsetih letih fizičnega in psihičnega nasilja ubije svojo mamo. Povsem na začetku romana spremljamo junakinjo na sodišču, kjer skorajda odsotno spremlja branje obtožnice za umor, povsem brez moči, da bi odkrila pravo resnico grozljivega odraščanja v hiši svoje nasilne mame in njenih enako prizadetih staršev. Šele skozi njene spomine odkrivamo zastrašujoče slike o travmah in uničenem življenju. Predvsem pa vidimo, da krivci niso samo neposredni akterji nasilja, mučenja in poniževanja, temveč tudi širša družba, ki ne naredi ničesar, da bi pomagala žrtvam.
Virginija Woolf, v slovenščino jo je prevajala Rapa Šuklje, postavi povsem nov cilj, novo zahtevo. Ženske ne potrebujejo samo volilne pravice, temveč pravico do lastnega denarja in lastne sobe. Napiše, da je istočasno dobila dve pismi; v prvem jo obveščajo, da je angleški parlament izglasoval in uzakonil žensko volilno pravico (1918), v drugem pa da je po neki teti podedovala zajetno rento. Bolj sem bila vesela te druge vesti, pravi.
To je bil dejanski premik. Jarnevićeva najde prostor svoje svobode in pisanja v popolni izolaciji, Kvedrova zahteva pravico razumevanja ženske kot človeka, Woolfova sicer prikima pomenu ženske volilne pravice, a zahteva veliko več: pravico ženske do akademske izobrazbe, lastnega denarja in lastne sobe.
Mileva Marić je sodobnica tako Kvedrove kot Woolfove. Rojena je bila 1875 leta v majhnem mestecu Titel v Vojvodini. Študirala je matematiko in fiziko na politehničnem inštitutu v Zurichu, kot edina ženska v generaciji. Tam je spoznala Alberta Einsteina, se z njim tudi poročila in imela otroke. Po petnajstih letih skupnega življenja ji je slavni Einstein napisal pismo, v katerem je naštel pogoje, ki jih je Mileva dolžna izpolniti, če še želi živeti z njim. Gre za popoln, tudi tehnološko, procesno dovršen popis ali celo načrt, na kakšen način bo prala perilo, kako se bo lahko gibala po stanovanju, po kakšni proceduri bo lahko vstopila v njegovo sobo in kako ga bo morala naslavljati.
Pismo je bilo objavljeno šele leta 1986. Einstein je pismo razumel kot racionalen korak, ko pred ločitvijo soprogo, ki je bila tudi njegova zaupnica in znanstvena sodelavka, enostavno spremeniš v hišno pomočnico. In čas in družbeno okolje mu je v tem pritrjevalo. Pa vendar Mileva, za razliko od Dragojle Jarnević in romaneskne Tilde Ribič, zbere dovolj moči in se z otrokoma leta 1914 odseli.
Milena Mohorič seveda tega pisma Milevi ni mogla poznati. V času pisanja pisma je imela dobrih devet let. Potem ko se je leta 1948 izrekla za Informbiro, je sledila njena popolna življenjska tragedija. Šele leta 2010 so izšle njene Zgodbe iz tridesetih let. V noveli, Izpoved gospe Forcesinove, kaže na junakin stalni konflikt z oznako, ki ji jo dodeli njeni soprog, da je bil njen študij in akademska dejavnost namenjena zgolj lovu nanj, njen snubitveni ples, da bi ga ujela, se poročila z njim in imela otroke. Da je ona s tem pridobila udoben socialni in družbeni položaj poročene ženske. Obenem pa obremenila soproga, ki mora misliti in delati in služiti denar. Junakinja vidi rešitev, podobno kot Woolfova, v spremembi, ki bo omogočala tako ekonomsko kot duhovno emancipacijo žensk. A ve, da je to dolg proces, zato lahko, podobno kot Mileva Marić, le zapusti moža in se odseli.
Če se vrnem na začetek, k Dragojli Jarnjević. Pravzaprav k državi njenega bivanja, današnji Hrvaški. Konec leta 2016 je iz veljavnega Kazenskega zakonika izginil člen, ki je nasilje nad ženskami označil kot kaznivo dejanje. In ga predrugačil v zgolj prekršek. Odvetniki in vsi, ki danes branijo Harveya Weinsteina, imajo podobno nalogo. Vse skupaj pokazati kot droben, skorajda nepomemben producentov spodrsljaj.
Borut Šuklje je strateški analitik.
www.borutsuklje.com