Ženski, ki Plenkoviću ne pustita spati

Politična usoda hrvaškega predsednika vlade Andreja Plenkovića je skorajda dobesedno odvisna od odločitev in volje dveh uglednih gospa, poslanke Brune Esih in visoke uradnice tovarne Kraš Marice Vidaković.

Ni prav veliko razlogov, ki bi kazali, da se Bruna Esih in Marica Vidaković morda poznata. Tudi ne druži ju prav veliko skupnega. Morda še najbolj mesto rojstva, obe sta rojeni v srednji Dalmaciji, ena blizu mesteca Benkovac nad Zadrom, druga blizu Omiša, nedaleč od Splita.

Njuna edina stična točka je samo Plenković. In to, da mu ne pustita spati. Da mu skorajda vsakodnevno razgaljata njegov veliki načrt obnove hrvaške vlade.

Po hitri odslovitvi ministrov, ki so pripadali ključni koalicijski vladni stranki, mora premier skozi parlamentarno proceduro in glasovanje zagotoviti zadostno novo večino za izvolitev njihovih naslednikov. No, prav tu se je v zgodbo vključila še tretja gospa, predsednica Kolinda Grabar Kitarović, s pozivom in opozorilom, da je potrebno sedaj, neposredno po lokalnih volitvah, ki so bile v nedeljo, preveriti, ali ima aktualna vlada še parlamentarno večino ter potrditi nove ministre.

Grabar Kitarovićeva, ki ima sicer formalno najvišji naziv v državi, saj je predsednica, ima v trenutku Plenkovićevih težav neprimerno manjšo moč, kot Esihova in Vidakovićeva. Usodo trenutne hrvaške vlade lahko zgolj spremlja, medtem ko jo drugi tudi določata. Ob tem tudi ne gre spregledati, da je v dneh neposredno po začetku vladne krize, v petek 5. maja letos, predsednica v skladu s svojimi pooblastili sklicala sestanek s šefi parlamentarnih strank o aktualni politični situaciji v državi. Edini, ki se je opravičil s sicer uveljavljenim opravičilom o vnaprej sprejetih mednarodnih obveznostih, in se seveda sestanka ni udeležil, je bil predsednik vlade in največje parlamentarne stranke Andrej Plenković. S tem je predvsem pokazal, da želi in da je tudi prepričan, da lahko novo vladno večino pridobi sam, da torej ne potrebuje predsedničine pomoči. Ter pri tem ponavljal, da bo vse jasno in znano takoj po lokalnih volitvah. Bil je prepričan, da bo njegova stranka slavila. In res tudi je.

Plenković bi lahko bil veliki zmagovalec volitev in bi si s tem tudi malce odprl vrata k dogovoru o novi koaliciji, če ne bi bilo usodne gospe Brune Esih. In njenega še bolj usodnega prijatelja, bivšega kulturnega ministra Zlatka Hasanbegovića. Prav on je kot član najožjega vodstva Plenkovićeve stranke prvi javno protestiral proti, kot je rekel, hazarderskemu izgonu ministrov koalicijske stranke Most in izgubi parlamentarne večine. Prav to je bila odločujoča ocena, da želi predsednik vlade prisiliti svojo stranko v koalicijo z množico majhnih, programsko popolnoma različnih, predvsem pa levosredinskih grupacij, ki imajo sedeže v hrvaškem parlamentu. Hasanbegovićevo mnenje je potrebno razumeti skozi njegov znanstveni opus in s poznavanjem usode njegove družine po drugi svetovni vojni.

Njegov dedek Sabrija Prohić je bil med obema vojnama velik trgovec, z za tiste čase razmeroma velikim bogastvom, tako v Bosni in Hercegovini kot na Hrvaškem in v Srbiji. Po koncu vojne je poskušal pobegniti prek Italije v Argentino, a je bil ujet in usmrčen. Vso družinsko imovino so nove oblasti zaplenile, ženo Safeto Prohić pa zaprle. Vnuk je bil v vladi Tomislava Karamarka imenovan za kulturnega ministra.

Takoj je odprl polje ideološkega boja z dvema tezama, da je antifašizem floskula in tezo relativiziranja ustaštva in ustašev kot herojev in mučenikov. V zadnjih razpravah na sestankih vodstva Plenkovićeve stranke je predvsem poudarjal, da zastopa politične vrednote utemeljitelja stranke Franja Tuđmana in da ima podporo nezadovoljnih, trenutno še prikritih članov stranke. In da se bo zato, torej tudi v imenu izvorne Tuđmanove doktrine, kot kandidat na lokalnih volitvah, pridružil neodvisni listi Brune Esih. Zaradi omenjenega je bil izključen iz vladajoče stranke.

Esihova je bila izvoljena v hrvaški parlament kot neodvisna poslanka, a se je včlanila v poslanski klub HDZ. Je predavateljica na šoli hrvaške državne zgodovine in zavezana vprašanjem povojnih pobojev. Aprila letos je presenetila, predvsem Plenkovića, s svojo najavo kandidature na lokalnih volitvah. Ocenila je, da ima možnost biti izvoljena za županjo glavnega mesta, Zagreba. Saj je, kot je dejala, avtentična predstavnica tistega dela vladajoče stranke, ki sledi utemeljitelju in vodji Franju Tuđmanu.

To je bilo preveč tudi za umirjenega Plenkovića. Ne samo najava županske kandidature brez njegovega soglasja, temveč predvsem zaradi očitne ocene, da sam ne predstavlja vseh delov velike vladajoče stranke. In na tej točki se je odločil, da bo sam imenoval zagrebškega kandidata ter pokazal svojo moč. Odločil se napačno.

Esihova in Hasanbegović sta oblikovala svoj volilni štab v majhni kavarni na vogalu zagrebške Frankopanske ulice, v neposredni bližini hrvaškega narodnega gledališča, sicer prijetnem lokalu z nenavadnim imenom Zakaj ne? In na volitvah popolnoma porazila kandidata močne, organizirane in premožne stranke aktualnega predsednika vlade. V nedeljo, 21. maja 2017 zvečer, kmalu po objavi prvih rezultatov, je Esihova napovedala tudi oblikovanje nove skupine v parlamentu. Dvojici poslancev, njej in Hasanbegoviću, naj bi se pridružil še hercegovski general, prav tako izvoljen na listi vladajoče stranke, Željko Glasnović. To je pomenilo, da ima Plenković v hrvaškem parlamentu pred najodločilnejšim glasovanjem svoje politične kariere tri glasove manj. Da torej ne more izvoliti novih ministrov in dokazati parlamentarne večine, ki podpira aktualno vlado.

Zato ni bila presenetljiva včerajšnja ponudba majhni in razmeroma nepomembni hrvaški kmečki stranki, naj z vstopom v vlado prevzame vsa prazna ministrstva in izbira mesta državnih sekretarjev.

To je bil zgolj odziv na novo presenečenje, odprto pismo predsednika liberalne stranke Ivana Vrdoljaka predsedniku vlade. Presenečenje, ki je bilo toliko večje, ker se je v zadnjem mesecu dalo iz najboljših virov slišati, da naj bi prav liberalna stranka postala del nove vladne večine. Vrdoljak piše, da vlada Andreja Plenkovića ni sposobna rešiti težavnih državnih vprašanj. In da prav zato, pa tudi zaradi možne katastrofe hrvaškega gospodarstva, pošilja vladi dramatično opozorilo, da so dobavitelji velikega, sedaj klečečega koncerna Agrokor, pred gospodarskim zlomom.

Pismo je bilo objavljeno skorajda neposredno po vrnitvi zunanjega ministra Davorja Iva Stierja iz Moskve. Na njegovih pogovorih z ruskim zunanjim ministrom je bila dejansko samo ena velika tema. Dolgovi Agrokorja ruskim državnim bankam. In ostala je brez pričakovanega odgovora.

Lavrov je zgolj povedal, da pričakuje, da bo Hrvaška vrnila izposojeni milijardi dolarjev in dodal, da seveda ne vidi nikakršnih političnih ozadij tega velikega finančnega zapleta in torej posledično podlage za ocene o zavestnem vstopu ruskih državnih bank v Agrokorjeve nakupe, med drugimi tudi slovenskega Mercatorja. Da bi torej že ob podpisu kreditnih linij vedeli, da bo prišlo do zloma koncerna in da bodo banke morebiti prevzele velike hrvaške posesti ob hrvaško-srbski in bosansko-hercegovski meji.

Predvsem pa je bilo Vrdoljakovo pismo objavljeno tudi kot odziv na nastope druge Plenkovićeve usodne gospe, Marice Vidaković. Njen formalen naziv je skorajda nepomemben, je samo visoka uslužbenka tovarne čokolade Kraš Zagreb. In verjetno je prav to, ko je bil še čas za pogovor in dogovor, zapeljalo predsednika vlade.

Gospa je povsem brezkompromisna. Tako, kot je določala zamenjave predsednikov uprav Kraša, ki ji niso ustrezali, kot sedaj, ko vodi koordinacijo predstavnikov podjetij, ki dobavljajo Agrokorju. Ocenila je in Plenkoviću povedala, da njegove odločitve ne prinašajo rešitev in da se lahko zaradi tega zgodi velik pretres hrvaškega gospodarstva.

Nastopi obeh gospa, Esihove in Vidakovićeve, napovedujejo nove hrvaške parlamentarne volitve.

Borut Šuklje je strateški analitik.

www.borutsuklje.com


Preberite še


Najbolj brano