Vučićev nenaden poziv

Skorajda povsem nepričakovano je novi srbski predsednik Aleksandar Vučić v zadnjem julijskem tednu toplega leta 2017 napisal avtorski tekst o Kosovu in ga objavil v vplivnem beograjskem časniku Blic. Pozval je državljane in državljanke, predstavnike političnih strank in civilne družbe k dialogu o vprašanju, ki ostaja desetletja nerešeno, o odnosu Srbije in Kosova.

Samo nekaj dni kasneje po prvih presenečenih reakcijah se je dopolnil, kot bi se malce tudi sam ustrašil vsebine in posledic predlaganega, ter napisanemu dodal, da je potrebno vse razumeti res samo kot poziv za pogovor brez vnaprej pripravljenega predloga rešitve. Saj da želi najprej poslušati in šele nato govoriti o mogočih odločitvah. In prav to slednje je veljalo bolj ali manj preslišati, saj je bilo namenjeno zgolj umiritvi prehitrih in zavezujočih zavrnitev njegovega vabila.

Pravzaprav bi bilo že v začetku povsem napačno in bi nas navedlo k napačnim sklepom, če bi Vučićev poziv razumeli samo kot nekakšen neobvezujoč predlog vsem, ki žele povedati svoje mnenje. Prav nasprotno, videti ga moramo kot del oblikovanega političnega programa. Njegova posamična poglavja smo lahko spremljali v dosedanjih, ne prav lahkih pogajanjih v trikotniku Bruselj-Beograd-Priština, načrtni graditvi novih političnih odnosov Srbije z Albanijo, pa tudi Vučićevih stalnih stikih z nemško kanclerko Angelo Merkel. Pa vendar predsednikovega teksta v najbolj branem srbskem dnevnem časopisu ne moremo razumeti brez spomina na vsaj dve politični prelomnici, ki sta vsaj na prvi pogled brez neposredne medsebojne povezave. Najprej in tu mislim, da se Vučićev tekst tudi dejansko začne, je bila takrat popolnoma presenetljiva izjava predsednika Srbske akademije znanosti in umetnosti, akademika Vladimirja Kostića. 18. oktobra 2015 je Kostić z vso svojo znanstveno in moralno avtoriteto govoril, da je edina politična modrost, da država z elementi dostojanstva zapusti Kosovo, saj da pokrajina ni niti de facto niti deiure več v rokah Srbije in da mora to nekdo povedati državljanom in državljankam. Da je Kosovo sicer del srbske zgodovine, za katerega se velja boriti, toda da je realnost drugje. Tam, kjer morajo ali ministri, ali predsednik vlade, ali predsednik države prositi za dovoljenje za prestop meje Kosova. In da je to jasen znak, da nima država niti človeških, niti ekonomskih, niti drugih možnosti, da bi lahko uveljavila svojo voljo, in da je prav zato alternativa jasna. Kostić vsebine takšne alternative ni neposredno opisal, a jo je določil povsem zadosti povedno. Rekel je, da sta samo dve možnosti, ali “si bomo gledali v oči in si lagali ali povedali, kaj je alternativa”.

Javni odzivi seveda niso bili prijazni. Samo dan kasneje ga je takratni srbski predsednik Toma Nikolić pozval k odstopu, oziroma natančneje predlagal članom Akademije, naj premislijo, ali je Kostić še lahko njihov predsednik, saj da sporoča svoja mnenja v času, ko vodi republika Srbija težko bitko z vsemi, ki imajo mednarodno moč in promovirajo neodvisno Kosovo.

Tistega oktobra pred skoraj dvema letoma je Kostić dejansko začel z razpravo, ki jo danes Vučić s svojo politično močjo nadaljuje. In obenem tudi vsaj posredno odprl vprašanje letošnjih predsedniških volitev v Srbiji. Nikolić enostavno ni razumel, da bruseljska pogajanja srbske in kosovske vlade nikoli niso bila samo tehnična, temveč vseskozi predvsem politična. Da je vsak posamičen dogovor, pa naj bo o energetiki ali skupnosti srbskih občin, določal tudi vsebino zaključnih pogajanj. Zato Vučićeva odločitev o predsedniški kandidaturi ni bila niti naključna in še manj nepričakovana. Res je, da jo je svojemu najožjemu krogu sodelavcev sporočil drugi dan letošnjega januarja, toda sprejeta je bila dosti prej. Nikolić je bruseljski proces razumel drugače. Ne kot smiselni uvod v razpravo o spremembi ali dopolnitvi srbske ustave v delu, ki zadeva Kosovo, temveč bolj kot možnost radikalizacije političnih stališč in posledične krepitve svoje lastne politične moči ter samoumevnosti ponovne predsedniške kandidature.

To je bila popolna napaka, saj tudi javno mnenje ni več - za razliko od let 1999, 2004 ali še kakšnega leta kasneje - podpiralo takšne radikalnosti. Prav zaradi nerazumevanja tega procesa je Nikolić še ob praznovanju letošnjega praznika pravoslavnega božiča ponavljal, da bi ga Vučićeva morebitna predsedniška kandidatura presenetila in da prav nasprotno pričakuje njegovo aktivno predvolilno podporo. Tudi zato je preslišal skorajda zadnje svarilo podpredsednice vladajoče stranke in ministrice Zorane Mihajlović, da bo potreben temeljit razmislek o kandidatu, ki ga bo podprla največja srbska vladajoča stranka, saj da so pred “nami težki in težavni časi”.

Vučić je prav zaradi pomena politično racionalne razprave o odnosih s Kosovom enostavno moral kandidirati. Saj je edini srbski državnik z zadostno močjo tudi za sprejetje tistih odločitev, ki jih je akademik Kostić imenoval alternativa. In vedenjem, da bo verjetno prav v tem predsedniškem mandatu potrebno podpisati zavezujoč sporazum s Prištino.

Ob tem je presenetljivo ostal skoraj dobesedno preslišan prvi Vučićev nastop, 2. junija letos, ko je omenjal, da želi kot predsednik države odpreti dialog o Kosovu in odnosih s sosednjimi državami. Ter pojasnil, tudi to je bilo spregledano, da mora Srbija v tem dialogu pozabiti, da je edina, ki odloča, ter da je potrebno o teh vprašanjih razpravljati zgolj racionalno. To je bila prva napoved dober mesec kasneje napisanega teksta v časniku Blic.

Vučić je, kot sem že omenil, kasneje dodal, da gre zgolj za povabilo na pogovor k predsedniku države ter da ne želi vnaprej določiti političnega okvira pričakovanih sklepov. Vendar bi nas takšno pojasnilo lahko zavedlo. Najprej zato, ker razprava o odnosih Srbije in Kosova jeseni ali pozimi leta 2017 ne more biti samo splošna. In še manj ponavljajoča. Vse možne rešitve so znane. Vključno s prelomnim dokumentom, ki ga je tik pred smrtjo, decembra leta 2002, podpisal karizmatični predsednik srbske vlade dr. Zoran Đinđić. Dokumentu je dal enostaven naslov, Strategija za Kosovo in Metohijo. Napisal je, da je čakanje za Srbijo najslabša možnost, saj da Kosovo dejansko postaja neodvisna država, ki nastaja v “mraku in tišini”. Da je edina možnost za Srbijo odmevna mednarodna razprava, “da prižge luči in zahteva teritorialno delitev, delujoče mednarodne garancije za Srbe, ki bodo ostali v albanskem delu, ter poseben status za sakralne objekte”. To je zadnji čas, mi je takrat pravil dr. Đinđić, da Srbija inicira odločno mednarodno akcijo.

Toda vse rešitve, tudi Đinđićeva, ki so na mizi, so stare vsaj deset ali celo več let. Mnogo preveč za njihovo reaktiviranje. Vučić to nedvoumno ve. Tudi zato poziva k pogovoru o Kosovu ne more več umakniti, niti ga pojasnjevati kot vabila na skorajda rutinsko srečanje. Vučić je v objavljenem tekstu dejansko že predstavil svoje politično stališče. Okvir razprave je določil s stališči. Navajam. “Da je konec časa nojevskega “tiščanja glave v pesek”, saj da velja “postati realen”. Da “rešitve ni ne v naših mitih in sporih ne v odrekanju vseh naših nacionalnih interesov”. Da iskanje prave rešitve “zahteva glavo, vročo od neprestanega razmišljanja, srce, ki zanemarja pretirane emocije, ter in srbske in albanske roke, polne kompromisov”. Da “Srbija ne more predati tega kar je njeno, vendar tudi ne čakati, da bi ji nekdo poklonil tisto, kar je že zdavnaj izgubila.”

Borut Šuklje je strateški analitik.

www.borutsuklje.com


Preberite še


Najbolj brano