Vplivna gospa z zunanjega ministrstva

Svojevrsten del politične filozofije bivšega predsednika slovenske vlade Janeza Drnovška je bil, da je največkrat, še posebej takrat, ko se v političnih odločitvah skrajno mudi, najbolje počakati. Ne zato, ker bi verjeli, da bodo težave, ki naj bi jih rešili, same po sebi izginile, temveč ker vemo, da bodo s časom dobile svojo bolj razvidno obliko. Da bodo manj prikrite in da bodo prav zaradi tega tudi rešitve lažje vidne.

Tako je bilo tudi tokrat, ko je predsednik Evropske komisije Jean-Claude Juncker pooblastil svojega prvega podpredsednika Fransa Timmermansa, naj obišče Hrvaško in Slovenijo.

Tema njegovih pogovorov bo uveljavitev odločitve Mednarodnega arbitražnega sodišča o določitvi meje med sosednjima državama. Junckersova odločitev, da ne bo sodeloval sam, je najprej odraz njegovega nelagodja, saj sta s hrvaškim predsednikom vlade Andrejem Plenkovićem člana iste politične grupacije v evropskem parlamentu in obenem tudi svojevrstnega strahu, da bi njemu in Evropski komisiji očitali, da posega v medsebojne odnose ali spore dveh držav članic EU.

Prav pri slednjem je potrebno povedati, da Slovenija ni v nikakršnem sporu s Hrvaško. Slovenija je dolgoletne medsebojne pogovore končala s skupno odločitvijo, da mejni spor lahko reši le tretji, mednarodno arbitražno sodišče, pri tem podprla hrvaške predloge ter tudi v celoti sprejela odločitev sodišča.

Zato je lahko v sporu samo republika Hrvaška in to ne v sporu s Slovenijo. Hrvaška je v sporu z mednarodnim arbitražnim sodiščem o za državo zelo neprijetni načelni odločitvi. Ali bo spoštovala mednarodni pravni red ali ga ne bo. Zato razumem odločitev o Timmermansovem posredovanju predvsem kot zaščito temeljnega instrumenta EU, njenega pravnega reda, torej posledično najprej kot posredovanje v sporu med Hrvaško in Mednarodnim arbitražnim sodiščem.

Verjetno je Juncker prav zato že 4. julija letos na dnevni red svojega predsedniškega kolegija uvrstil tudi pogovor o izrečeni sodbi arbitražnega sodišča. Sklepa razprave nista bila javna, sta pa bila pomembna.

Prvi sklep je bil, da je komisija s pritrjevanjem sprejela odločitev sodišča o dokončni rešitvi mejnega vprašanja Slovenije in Hrvaške ter da poziva obe državi, naj sodbo uveljavita. Z drugim sklepom pa je komisija državama ponudila svoje usluge za kar najhitrejšo in najboljšo implementacijo sodniških odločitev.

To so bili razlogi odločitve o Timmermansovem obisku. Odločitev predsednika slovenske vlade Mira Cerarja, da je potrebno sedaj počakati, je bila dobra politična odločitev. Tudi zato, ker so se v dneh, ki so sledili napovedi obiska, pokazali širši obrisi hrvaškega zavračanja arbitražne sodbe. Oziroma nova hrvaška ponudba.

Preden jo začnem razstavljati in iskati njene najpomembnejše dele samo še potrebno pojasnilo.

Politični položaj predsednika vlade Plenkovića je slabši, kot je bil v času izreka arbitražne sodbe. Sporu o pristojnostih in moči, ki sta ga imela s predsednico države Kolindo Grabar Kitarović, sta sledili nenavadni odkritji. Najverjetneje kot opozorilo.

Prvo je bilo, da je bil Plenkovićev tesen sodelavec, ključni svetovalec ter tudi, tako se je predstavljal sam, kreator njegove zmage na znotraj strankarskih in parlamentarnih volitvah, Vladimir Šeks, sodelavec stare jugoslovanske tajne policije, s kodnima imenoma Kolega in Sova. Samo dan ali dva kasneje so bili objavljeni nekakšni, ne povsem jasni dokumenti, da je premierjev tesen vladni sodelavec, obrambni minister Damir Krstičević, na svojem ameriškem šolanju prepisal obsežne dele zaključne naloge. Pa vendar so bile to bolj ali manj njegove notranjepolitične težave. Temu je, v zadnjih dneh prejšnjega tedna sledil Plenkovićev povsem nerazumljiv napad na Mednarodno sodišče za vojne zločine storjene na območju bivše Jugoslavije v Haagu. S tezo, da je zadnja sodba sodišča, v primeru tako imenovane šesterice bosanskohercegovskih Hrvatov, nesprejemljiva in neutemeljena, da je skorajda izmišljena in da bo zaradi tega Hrvaška zahtevala revizijo sodbe. To pa je bila nevarna ocena, na katero so postali pozorni v evropskih prestolnicah.

O teh okoliščinah pišem zato, da bi pokazal, da predsednik hrvaške vlade danes nima zadostne moči, da bi s svojo avtoriteto lahko zagotovil spoštovanje in potrebno državno potrditev rezultatov morebitnega novega načrta implementacije arbitražne sodbe.

Hrvaška vlada je, skupaj z ustreznimi službami, pred prihodom prvega podpredsednika Timmermansa pripravila nov predlog rešitve spora, ki ga ima z arbitražnim sodiščem in v katerega je posredno vpletena tudi Slovenija.

Načrt lahko razdelimo na tri dele. Najprej je opredeljena vsebina predloga, nato ključni nosilci, ki bodo predlog lahko pojasnili, ter povsem na koncu načini javne promocije rešitve, kot nove, dobre in sprejemljive.

1. decembra letos je hrvaška vlada na zaprtem delu svoje 68. seje imenovala dolgoletno glavno pravnico zunanjega ministrstva Andrejo Metelko Zgombić za novo državno sekretarko ministrstva. Gospa je izvrstna poznavalka zgodovine hrvaških mejnih sporov z vsemi sosednjimi državami, bila je tudi, kot agent hrvaške vlade, neposredno udeležena pri delu arbitražnega sodišča. Njeno novo imenovanje pomeni prav zaradi njenega doslednega zagovarjanjem ničnosti haaške sodbe in še bolj zaradi njenih ocen hrvaško-slovenskih odnosov, samo potrditev, da se vsebinsko ocene in stališča ne bodo spremenila. Njeno novo imenovanje je tudi posledica Plenkovićeve ocene, da je potrebno še pred Timmmermansovim obiskom Metelko-Zgombićevi dati zadostno funkcijo za brezprizivno predstavitev hrvaških stališč ter s tem dobiti primernega sogovornika slovenskemu državnemu sekretarju na zunanjem ministrstvu Iztoku Mirošiču.

Že sredi septembra letos je vsebino novega načrta razložil profesor zagrebške pravne fakultete dr. Ivan Rimac. Povedal je, da pošilja Plenković v Ljubljano novo sporočilo, da Hrvaška ponuja nov dogovor in celo možnost priznanja arbitražne odločitve. Vendar, je nadaljeval, v drugačni obliki.

Vladi obeh držav naj bi se sporazumeli o novem bilateralnem sporazumu mimo haaškega arbitražnega sodišča. To bi pomenilo, naj se tudi Slovenija odpove ali zavrne arbitražno sodbo, pristane na nova pogajanja, ob zagotovilu predsednika hrvaške vlade, da bo kasneje v ta nov dogovor vključena tudi vsebina arbitražne sodbe.

Pred dnevi sem zjutraj v enem izmed zagrebških hotelov bral jutranje časopise. V najavi vsebine enega izmed njih je bila vroča vest o novem predlogu, ki naj bi ga Cerar posredoval Plenkoviću, dejansko pa je šlo za prepis tiste vsebine, o kateri je dr. Rimac pripovedoval sredi septembra. Vest je podpisala novinarka, ki je ekskluzivno objavila tudi novico o ujetih prisluhih v času dela arbitražnega sodišča. Takoj po demantiju Cerarjevega kabineta je bila objavljena nova vest, da gre za predlog dr. Vasilke Sancin z ljubljanske pravne fakultete. Plenkovića in Rimca ni nihče omenil. Pomembna je ostala zgolj novica, da gre za predlog, ki prihaja iz Ljubljane.

Včasih je res najbolje počakati. Tako kot se je odločil Miro Cerar.

Da se je pripravljen pogovarjati s hrvaškim predsedniškim kolegom, vendar šele potem, ko bosta določila vsebino pogovora. In ta je lahko samo ena: uresničitev sodbe mednarodnega arbitražnega sodišča.

Borut Šuklje je strateški analitik.

www.borutsuklje.com


Preberite še


Najbolj brano