Spopad dveh političnih vodij, ki prinaša rešitev

Začetek novega spora na Balkanu se je nekako izgubil v množici drugih dogodkov in pričakovanja velike obeležitve spomina na 100. obletnico konca velike vojne. Prav iz Pariza, mesta, ki je zbralo svetovne voditelje in se poklonilo žrtvam takratnega strahotnega spopada, je prišel prvi droben odziv. A tudi ta je bil preslišan.

Predsednik Kosova Hashim Thaci je 10. novembra domov v Prištino sporočil, da odločitev kosovske vlade o uvedbi 10-odstotnih posebnih dajatev na vse blago, ki prihaja iz Republike Srbije, ni modra odločitev. Njegov odziv je bil neposreden odgovor drugemu visokemu politiku na Kosovu, predsedniku vlade Ramushu Haradinaju. A mu je ta takoj, prav tako javno, odgovoril, da bi lahko bila takšna nova obdavčitev blaga, ki prihaja iz Srbije, tudi veliko višja.

Če Thaci išče političen in razvojni kompromis s Srbijo, Haradinaj vztraja, da je največji kompromis že sam pogovor z Beogradom.

In prav to se je deset dni kasneje tudi zgodilo. Haradinaj je ponovno nastopil. Njegova ocena je bila, da sporazum o svobodni trgovini med državami regije ne deluje ter da je vlada zato sprejela novo odločitev o carinah oziroma taksah na vse srbsko in blago, ki prihaja iz Bosne in Hercegovine. Ob tem novem zagonu v Prištini niso bili malenkostni. Dajatve so povečali na 100 odstotkov vrednosti blaga.

Odločitev je začela veljati takoj. To je realno pomenilo prepoved trgovine s Srbijo. Vest se je v Beogradu, tako kot se zna samo v tem mestu, širila in dopolnjevala z najrazličnejšimi podrobnostmi in dodatki. Tistega dne sem bil na kosilu v restavraciji Vuk v centru srbskega glavnega mesta, ko je bila novica že opremljena tudi z dodanimi zgodbami o protestih in požigih srbskih proizvodov v Prištini, o napadih na srbske prebivalce in načrtovanem pogromu nad vsem, kar je srbsko. Sledile so tudi prve razlage, da je to odgovor na uspeh srbske diplomacije v Dubaju, kjer so delegati generalne skupščine Interpola zavrnili prošnjo Kosova za članstvo v tej mednarodni organizaciji.

Morda je celo res, da sta bila izid glasovanja v Dubaju in pretirano ter neprimerno proslavljanje uspeha v Beogradu povod za novo odločitev prištinske vlade. Toda vsekakor to ni bil razlog načrtne degradacije odnosov s Srbijo. Predvsem zato, ker je tako radikalen ukrep, kot je uvedba visokih carin na blago sosednje države, s katero se pogajaš o miru, politično samomorilski. Tudi zaradi vse pomoči, ki so jo v procesu normalizacije odnosov Beograda in Prištine in pogajanjih nudile evropske države in Evropska komisija. In posledično njihovo razumevanje tako radikalnega in ponižujočega izničenja vsega njihovega sodelovanja. Iskanje razloga za Haradinajevo odločitev o novih diskriminatornih taksah za srbsko blago v dubajskem glasovalnem izidu bi nas zavedlo. Pravzaprav bi samo poudarilo tezo, in to je bil tudi namen, da je proces sporazuma in normalizacije odnosov Beograda in Prištine ponovno na točki nič. Da se znova lahko zgodi vse.

Vzrok moramo iskati drugje. Ne v odnosih Beograda in Prištine, temveč v Prištini. V odnosih med nosilci oblasti na Kosovu in različnosti njihovega razumevanja ureditve odnosov s Srbijo. Da bi razumeli, kaj je vzrok, se moramo vrniti k dvema najvplivnejšima politikoma, Hashimu Thaciju in Ramushu Haradinaju, predsedniku države in predsedniku vlade. Začel bom v Washingtonu. Včeraj sta si oba izbrala ameriško prestolnico za razlago svojih stališč o odnosih s Srbijo. Ne povsem naključno. Priština je dobila svojevrsten ultimat tako evropske kot ameriške administracije, naj nemudoma odpravi diskriminatorne in nespametne carinske ukrepe. Federica Mogherini, visoka predstavnica Evropske komisije, je včeraj telefonsko poklicala Thacija in zahtevala takojšnjo ukinitev taks na uvoženo blago iz Srbije in Bosne in Hercegovine. Skorajda istočasno je Thaciju, ki potuje po Ameriki, ameriški državni sekretar Mike Pompeo nedvoumno sporočil, da je potrebno ukrepe s taksami umakniti in preprečiti nadaljevanje provokacij. A še bolj zanimiva je bila ocena ameriškega ministra, da je sedaj, ob posredovanju EU, izvrstna in edinstvena priložnost za dosego celovitega sporazuma o normalizaciji odnosov s Srbijo. Vsi namreč dobro vedo, da se približuje pričakovan datum, leto 2019, ko naj bi državi podpisali tovrsten sporazum.

Tudi Aleksandar Vučić. Pred dnevi sem ga poslušal v Beogradu. Mislimo, da lahko obdržimo status quo je rekel, “vendar se srečujemo z željo Albancev, da popolnoma zadržijo svoj teritorij in so za to pripravljeni narediti vse, saj ima Kosovo svojo državnost”. Vučić se je vprašal, kaj ostaja Srbiji, in odgovoril - kompromis, čeprav “tako radi mislimo, da lahko storimo vse, tudi to, česar ne moremo več”. Obenem pa drugi dogodki v Evropi, mislim predvsem na novo krizo rusko-ukrajinskih odnosov ter ropot ruskih tankov, bojnih ladij in raket na Krimu, potiskajo diplomatsko pozornost in novo pomoč pri ureditvi razmer na Balkanu v ozadje vladnih agend.

Včeraj je Haradinaj objavil avtorski tekst v časniku Washington Post, Thaci mu je v izjavi za javnost odgovoril. V njunih nastopih je zelo jasno vidna vsa razlika v oceni možnosti sporazuma z Srbijo. Če Thaci optimistično ocenjuje, da je prav sedaj pravi trenutek, ko je mogoče doseči končen sporazum s Srbijo, tudi zato, ker je ameriška podpora določnejša kot kadarkoli pred tem, predvsem pa ker sta Beograd in Priština v končni fazi oblikovanja zgodovinskega mirovnega sporazuma in je potreben še zadnji korak, določitev meje in medsebojno priznanje. Haradinajevo sporočilo je drugačno. Da nudi srbski predsednik Aleksandar Vučić ob podpori Ruske federacije priznanje Kosova vendar v zameno za del teritorija. Da Vučić želi etnično čisto državo in postavlja Kosovo pred nemogočo odločitev, ki grozi stabilnosti celotne regije. Če Thaci išče političen in razvojni kompromis s Srbijo, Haradinaj vztraja, da je največji kompromis že sam pogovor z Beogradom. In da več od tega Kosovu ni treba narediti. Obenem ne verjame Thaciju kot pogajalcu in je nezaupljiv do posameznih etapnih pogajalskih soglasij, doseženih na pogovorih v Bruslju.

Ob Thacijevem potovanju najprej v Pariz in nato v Ameriko se je odločil. In sprožil carinsko vojno s Srbijo. Da bi upočasnil proces dogovora. Dejansko pa je proces pospešil in mednarodno okrepil pogajalsko pozicijo predsednika Thacija. Rešitev zgodovinskega spora je res blizu.


Preberite še


Najbolj brano