Predsedničino vabilo in takojšen odgovor

Pismo, ki ga je hrvaška predsednica, Kolinda Grabar Kitarović, napisala v torek, 30. januarja, je bilo sporočilo, napisano v stiski in težavah. Pravzaprav je bilo edina možnost, ki ji je še ostala. Vprašanj, ki so prihajala v Zagreb in so ostajala neodgovorjena, je bilo enostavno preveč. Predvsem pa ni bilo več mogoče dajati vtisa, kot da jih ni. Razprava o hrvaškem koncentracijskem taborišču Jasenovac je znova govorila tudi o odnosu hrvaške politike do državnih doktrin o etnični čistosti in pobojih vseh drugačnih, kot orodju takšne politike. Hrvaška predsednica je najverjetneje vedela, da pravega ali vsaj na videz prepričljivega odgovora na veliko razstavo o strahotah Jasenovca, ki jo je v New Yorku na sedežu Organizacije združenih narodov pripravila Republika Srbija, enostavno nima. In, da tudi nima odgovora na najbolj splošno vprašanje, zakaj takšne razstave na istem mestu ni pripravila Hrvaška?

Zato pa je hrvaško zunanje ministrstvo najprej, zadnjo januarsko nedeljo, poslalo diplomatsko noto srbskemu veleposlaništvu v Zagrebu. Protestirali so proti izjavi srbskega zunanjega ministra Ivice Dačića, s katero je obtožil Hrvaško, da rehabilitira ustaštvo. Hrvaška nota je bila poslana mimo vseh diplomatskih pravil in tudi srbski odgovor jih je zaobšel.

Odgovoril je kar Daćić. Da so jim noto poslali po telefaksu, a da jim bo sam “s priporočeno pošto poslal imena in priimke 20.000 tisoč otrok, ki so bili ubiti v Jasenovcu in drugih taboriščih.” Dodal je, da ne more razumeti, zakaj bi se morali opravičevati za organizacijo spominske razstave o tem, “kako so nas klali in ubijali v taborišču, ki so ga upravljali ustaši in kjer so ubijali na najgrozovitejše načine in prirejali tekmovanja, kdo bo ubil več Srbov, Židov in Romov.”

Predsednica odgovore seveda pozna, a hkrati tudi ve, kakšne politične posledice bi povzročili. Samo drobno vprašanje odstranitve spominske plošče z ustaškim pozdravom “Za dom spremni”, ki so jo pred vhodom v spominski center Jasenovac postavili pred leti, je kljub preselitvi plošče na novo lokacijo, ob cesto Pakrac - Novska, še vedno nerešena težava aktualne hrvaške vlade.

Poskusi predrugačenja zgodovine in tiha, a vztrajna podpora, ki jo imajo v vladajoči stranki, so vzrok, ki vladi Andreja Plenkovića preprečuje obsodbo ustaškega pozdrava in so obenem tudi odgovor na vprašanje predsedničine nemoči pri vprašanjih spomina na Jasenovac.

Pred dobrima dvema letoma sem bral raziskavo o taborišču Jasenovac, pod katero so se podpisali Igor Vukić, Stipe Pilić, Vladimir Horvat in Blanka Matković. Njihova teza je bila, da je šlo dejansko za tri taborišča, nekakšen delovni tabor med leti 1941 in 1945, ki se je kasneje, v času komunizma, spremenil v taborišče smrti in po letu 1948 v zapore pristašev Informbiroja.

Takšnih radikalnih laži, kot je v eni od recenzij o omenjeni raziskavi zapisal hrvaški zgodovinar Slavko Goldstein, si do sedaj še ni upal napisati nihče. Še več, omenjena raziskava je bila popolno zanikanje, da je taborišče med drugo svetovno vojno sploh obstajalo. Kot dokaz trditve so avtorji navedli tudi zanimivo pričevanje Mladena Lorkovića iz leta 1946. Lorković je bil eden izmed prvih podpisnikov izjave o razglasitvi države NDH in prošnje Hitlerjevi Nemčiji za priznanje in zaščito. Kasneje je postal najprej zunanji, nato pa notranji minister samorazglašene države. Tik pred koncem druge velike vojne je bil Lorković, najverjetneje tudi pod vplivom in zaradi prijateljstva z nemškim generalom Edmundom Glaise von Horstenauom, ki je skrbel za nemške interese na Hrvaškem, iniciator vojaškega udara in zamenjave Anteja Pavelića. Nemški general je v svoji knjigi spominov Zapisi iz NDH napisal, da se je moral ne glede na posledice popolnoma distancirati, navajam, “od krvave politike Anteja Pavelića in njegove skupine morilcev, od prominentnih nosilcev takšnih krvoločnih metod vladanja.” Lorković se je skušal leta 1944 povezati z antifašističnimi zavezniki in prestopiti, vendar so bili on in njegovi somišljeniki preveč kompromitirani, da bi se z njimi kdor koli sploh še želel pogovarjati. Pavelić je za načrt izvedel ter upornike iz svoje vlade zaprl in maja 1945 dal tudi ubiti.

Sedaj se lahko vrnemo nazaj k omenjeni raziskavi, objavljeni leta 2015. Avtorji so spregledali, da je bila njihova ključna priča, Lorković, v času pričanja, že dobro leto mrtva.

Ko se je Plenković lani poleti in zgodaj jeseni pogajal o premestitvi spominske plošče z ustaškim pozdravom, je bil eden izmed njegovih sogovornikov tudi upokojeni polkovnik Marko Skejo. Spomnil sem se ga zaradi televizijske vesti, posnete in objavljene aprila 1995. Takrat je vodil nekakšen spominski pohod svojih vojakov skozi Split. Za leto 1995, bil je še čas vojne, to ne bi bilo povsem nenavadno, če se Skejo pred marširajočo kolono ne bi vozil v repliki Paveličevega črnega vozila mercedes iz leta 1940 in udeleženci med pohodom ne bi vseskozi skandirali, da so ustaši, da se borijo za “poglavnika” Pavelića ter da so za dom spremni. Isti polkovnik Skejo, ki se je lani, skupaj z ostalimi somišljeniki pogajal s hrvaško vlado, je prostodušno razlagal, da so Hrvatom zgodovino vedno pisali drugi, jo obenem spreminjali in tako tudi proizvedli mit o Jasenovcu, taborišču smrti. Skejo je dokazoval, da je bila to “bolnišnica odprtega tipa, v kateri so umrli samo dokazani hrvaški sovražniki in najtežji bolniki.” Rezultat pogovorov je bila prestavitev table z ustaškim pozdravom v neposredno okolico vojnega taborišča.

Po Dačićevem odgovoru na hrvaško protestno noto je predsednica Grabar Kitarovićeva vedela, da bi bila nova zamrznitev odnosov s Srbijo mednarodno preveč odmevna. In nov dokaz o sporih, ki jih ima Hrvaška s svojimi sosedi. Zato je napisala pismo Vučiću.

12. in 13. februarja letos se bosta predsednik in predsednica ponovno srečala. Teme sestanka so bile določene že pred leti, ob pogovorih bivših predsednikov Srbije in Hrvaške, Borisa Tadića in Iva Josipovića ter znova junija 2016, ko sta Grabar Kitarovićeva in Vučić, takrat še predsednik vlade, podpisala posebno deklaracijo o ureditvi odnosov med državama. Oba zavezujoča dogovora sta predvidevala ustanovitev vrste posebnih pogajalskih skupin, ki naj bi našle rešitve za odprta vprašanja meja med državama, izginulih in izgnanih med zadnjo vojno, vrnitve premoženja, pravice do vrnitve in vseh podrejenih vprašanj, ki vsakič znova pretresejo odnose med državama. Vprašanje taborišča smrti je eno izmed njih.

A se ni zgodilo skoraj nič. Po zaključku predsedniških sestankov so nanje večinoma tudi pozabili. Zato tudi od februarskega uradnega srečanja v Zagrebu ne gre pričakovati prav veliko. Dosti bo že, če bosta predsednica in predsednik ponovila, da želita urediti odnose med državama. Prvi korak je bil narejen. Kolinda Grabar Kitarović je napisala pismo in Vučić je nanj odgovoril.

Srbski predsednik se bo med obiskom poklonil tudi žrtvam Jasenovca.

Borut Šuklje je strateški analitik.

www.borutsuklje.com


Preberite še


Najbolj brano