Pisma, ki se jih bojijo
Zdravnikom so starši najprej povedali, da gre verjetno za zastrupitev z gobami. Ko je Mirko Vidović, otrok iz hrvaškega mesteca Bregana, čez nekaj ur umrl, so vedeli, da je vzrok tragedije povsem drugje: družina je v enem izmed velikih marketov kupila jajca, najverjetneje uvožena iz Poljske, zastrupljena s salmonelo, ki jih je otrok pojedel za večerjo.
Takoj po smrti malega Mirka oktobra lani je zato hrvaški kmetijski minister Tomislav Tulušić zahteval preiskavo, kaj vse v svojih trgovinah prodajajo zlasti velike tuje trgovinske verige. Mesec kasneje, 17. novembra, ko je bila tragična vest že zasuta z množico novih, je bilo objavljeno, šlo je za slučajno novico, da so našli vzorce salmonele tudi v mesu. Pa to ni bil ključen del sporočila. Pomembnejši je bil dodatek, da so zastrupljene vzorce mesa našli v prodajalni Konzum na Reki. Naslednji dan sem iskal objavo pojasnila ali morda celo opravičilo, da se je zgodila neljuba napaka in da seveda meso ni moglo biti najdeno pri trgovcu, ki je v lasti pomembnega in vplivnega hrvaškega koncerna Agrokor. A se ni zgodilo popolnoma nič. In prav to je bilo povsem nenavadno. Svojemu londonskemu klientu, ki je bil finančno izpostavljen v koncernu, sem v analizi siceršnjega aktualnega dogajanja v regiji omenil, naj pazljivo ocenjujejo svoja finančna tveganja v Agrokorju. Takoj zatem je sledilo vprašanje iz Londona, ali je samo ta drobcena časopisna vest razlog mojega opozorila, saj da vrsta njihovih hišnih analitikov ocenjuje stanje za stabilno. In moj odgovor je bil da.
Agrokor in njegovi lastniki, družina Todorić, so namreč v hrvaških medijih imeli zelo dolgo povsem pooblaščen status. Lahko je bilo objavljeno zgolj in samo tisto, kar so izrecno želeli ter občasno kakšen velik izjemno promotiven intervju z glavnim lastnikom Ivico Todorićem. Prvi in verjetno tudi zadnji drugačen tekst je bil objavljen julija 1992 v eni izmed izdaj zagrebškega Jutarnjega lista. Pa tudi tega je potrebno razumeti znotraj velikega preloma v tistem času. Jutarnji list in tednik Globus sta takrat pomenila prelom. Nino Pavić, Davor Butković, Denis Kuljiš, Tomislav Vruss in drugi so znali narediti povsem drugačne ter zanimive, vabljive in dobre časopise. Obenem je bil ta čas tudi nekakšen podaljšek velike medijske svobode izborjene v drugi polovici osemdesetih let, ko sta država in oblast izgubili svojo moč nadzora nad mediji in ko kapital še ni bil dovolj močan, da bi zasedel to izpraznjeno mesto.
Tistega julija so torej objavili tekst o družini Todorić in postavili neprijetna vprašanja, kako in s kakšnimi finančnimi viri so lahko kupovali in privatizirali podjetja. Najprej zadarsko Sorajo in nato Agroprerado iz Ivanić grada. Sledile so vesti, da lahko izbrani podjetniki s posebnimi, zelo velikimi popusti kupujejo blokirane bančne vloge tako imenovanega starega deviznega varčevanja in nato z istimi sredstvi prek Hrvaškega državnega sklada za privatizacijo kupujejo podjetja. Z drobno razliko. Da jim je državni sklad priznal polno vrednost. Če so torej kupili za 100 mark vlog blokiranega starega deviznega varčevanja za 30 mark, jim je istih 30 mark sklad ponovno priznal kot 100. Obenem so se prav takrat pojavljale tudi novice o nenamenskih kreditih, ki so jih posamezniki skorajda brez omejitev dobivali v bankah v državni lasti in z njimi, torej s tako rekoč zastonjskim denarjem, kupovali podjetja v privatizaciji.
Prvak tovrstnih operacij je bila družina Kutle. Miroslav Kutle je bil prvi veliki sponzor politične stranke dr. Franje Tuđmana, njegov osebni prijatelj in častni gost vseh državnih institucij, bank in fondov. Na vrhuncu svoje moči ni več znal našteti vseh, niti ne večine podjetij, ki so bila v njegovi lasti. Vedel je le za število, nekje med 120 in 130, se je znal pohvaliti. Leta 1999 se ga je Tuđman odrekel. Stvar se je začela rušiti ter obenem razkrivati svoje skrbno varovano ozadje. Kutle je namreč konec tistega leta kazensko ovadil takratnega predsednika vlade Zlatka Matešo in guvernerja hrvaške narodne banke Marka Škreba z obtožbo, da sta mu uničila poslovni imperij. Da mu nista pustila vsega, kar je kot nagrado dobil. Iz dokumentov ovadbe se je dalo tudi razbrati, kako je pri vrsti nakupov podjetij zgolj izpolnjeval predvolilne želje vladajoče stranke in z obljubami o revitalizaciji in novem podjetniškem razcvetu opremljal volilne napovedi Tuđmanove stranke.
Ivica Todorić je bil eden redkih, ki je vedel, kaj hoče. Ko mu je mesto Zagreb prepustilo v last dobro trgovsko podjetje Unikonzum, ga je najprej preimenoval v Konzum, nato pa začel okoli njega oblikovati grozd podjetij, ki so lahko polnila trgovinske police. Sočasno s svojo poslovno močjo je gradil tudi svojo politično moč. Kmalu mu ni bilo več treba hoditi k vladnim in državnim politikom, saj so oni začeli prihajati k njemu. Temu je dodal še medijsko moč. Kot lastnik trgovin je bil velik oglaševalec. In dovolj spreten, da je razumel, da moč kapitala prevzema moč, ki jo je imela partija in država. Seveda so se tega zavedali tudi ključni Tuđmanovi svetovalci, predvsem Ivić Pašalić, ki so skušali državni denar kot skriti partnerji prek svojih osebnih računov plasirati v nakup glavnih hrvaških medijev.
Toda vrnimo se k Todoriću. Vest o zastrupljenem mesu v njegovih trgovinah enostavno ne bi smela biti objavljena. In samo leto ali še manj pred tem tudi ne bi bila. Urejeno bi bilo, da bi bila izbrisana. Prav zato je njena objava 17. novembra 2016 pokazala, da se v velikem sistemu Agrokor nekaj dogaja. Veliko podjetje se je začelo rušiti, le da tega zunanji računovodje še niso mogli zaznati.
Nekaj mesecev kasneje so bile težave vidne tudi njim. Hrvaška vlada je sprejela poseben zakon, ki naj bi preprečil nekontroliran polom sistema, tako imenovani lex Agrokor. To je pomenilo, da so s soglasjem lastnikov, torej družine Todorić, v holding pripeljali novo upravo. To je tudi začetek objavljanja pisem, s katerim je prejšnji petek začel Ivica Todorić. Bila so zadosten razlog, da so vsi vladni obveščevalci nemudoma prekinili priprave na prost konec tedna. Ivica Todorić je Andreja Plenkovića in Martino Dalić, predsednika vlade in njegovo gospodarsko ministrico, obtožil, da sta ga izsiljevala, mu grozila in ga prisilila v podpis soglasja za uvedbo nove uprave. Nekaj kasneje je temu dodal še, da je začasni vladni upravnik holdinga Ante Ramljak človek, ki dela predvsem za svoje interese in je zaradi njih pripravljen tudi lagati. Plenković je v sredo ponovil, da gre za zamenjavo teze, da ni prišla vlada k Todoriću, temveč Todorić k vladi ter da je morala hrvaška vlada pred Veliko nočjo reagirati dobesedno v zadnjem trenutku in omogočiti normalno delovanje podjetja, kar je bilo nujno za ohranitev stabilnosti ekonomije, hrvaškega finančnega sistema, pa tudi turistične sezone.
Verjetno bo prav danes objavljena revizijska bilanca holdinga Agrokor za lansko leto. Z njo bodo najverjetneje potrjeni sumi, da so bile vse glavne finančne številke holdinga ponarejene. In da je celoten sistem verižno prezadolžen in medsebojno večkrat zastavljen kot del bančnih in ostalih garancij. Ter da bo ključna naloga hrvaške države, kako se rešiti novega, še trdnejšega objema ruskih državnih bank.
To ne bo samo zlom Agrokorja, to bo pomenilo tudi zlom hrvaške privatizacije, ki je temeljila na najtesnejši odvisnosti novih kapitalistov od vladajoče politike, njenih zahtev in želja. Prav zato se politiki tako bojijo Todorićevih zapisov in pisem. Ta ne da lahko razkrijejo tisto, kar je bolj ali manj znano, temveč tudi z dokumenti potrdijo načine neposrednega sodelovanja vladajočih hrvaških politik in ključnih lastnikov hrvaškega gospodarstva. Politiki namreč verjamejo, da takšne papirje Todorić skrbno hrani.
Borut Šuklje je strateški analitik.
www.borutsuklje.com