Ministričina osebna pošta
Dokumenti o skritih ozadjih vladnih odločitev reševanja hrvaškega koncerna Agrokor, včeraj jih je objavil zagrebški medijski portal index.hr, vsebinsko ne prinašajo prav veliko novega. Predvsem kažejo na način priprave posebnega zakona, ki naj bi omilil posledice kolapsa največjega in najpomembnejšega hrvaškega prehranskega velikana. Podjetje je imelo neomejeno gospodarsko moč in je lahko dobesedno narekovalo državne odločitve. Lastniki, družina Todorić, so imeli odločilno politično moč.
Prav zato so podatki o razmerah v Agrokorju povzročili potres v hrvaški vladi. Po dramatičnih sejah sta bila lani februarja sprejeta dva vladna sklepa, prvi, da država ne more in ne sme reševati družb prek javnih financ, in drugi, da mora veliki lastnik zapustiti Agrokor. In prav tu nekje, v času, ko je bilo premierja Andreja Plenkovića strah, da bi lahko padla njegova vlada in znotraj bojazni o razpadu hrvaškega gospodarstva, so nastajali sedaj objavljeni dokumenti.
Ministrici Dalić sedanja objava njene zasebne pošte pravzaprav politično ne more več škodovati. Lahko pa škodi njenemu šefu Plenkoviću.
Gre za odtujeno osebno pošto, poslano na naslove različnih advokatskih, svetovalnih in borznih pisarn, z osebnega elektronskega naslova Martine Dalić, hrvaške gospodarske ministrice in vplivne podpredsednice vlade. Vsebina pisem je razmeroma dolgočasna. Kaže predvsem na to, da je bila glavna avtorica zakonskih rešitev, največkrat poimenovanih kar Lex Agrokor, očitno podpredsednica Dalić ter da se je v procesu priprave devetih različnih verzij zakona posvetovala z različnimi ljudmi. Nič nenavadnega in posebnega torej. Razen presenetljivega dejstva, da je podpredsednica za tako pomembno in občutljivo dogovarjanje uporabljala osebno elektronsko pošto in da se je skrbno izogibala prav za take namene zaščitenih in njej dostopnih vladnih komunikacijskih možnosti. Še ena zanimiva podrobnost je, da je sklicevala sestanke o najbolj nevralgičnem predmetu hrvaškega gospodarstva v pisarnah različnih zasebnih družb in v skritih kleteh restavracij. Oboje pa se da seveda pojasniti.
Ministrica je v skladu s poslovnikom o delu vlade in zakonom o organizaciji ministrstev ter temu podrejenih aktov, preden posreduje zaupne vladne podatke posameznikom zunaj vlade, dožna za to dobiti ustrezen vladni sklep. Dalićeva vsaj po sedaj dostopnih podatkih takšnih sklepov ni predlagala vladi v sprejem, kar je zanimivo zlasti zato, ker je nadvse zaupne podatke o poslovanju Agrokorja delila s posamezniki in njihovimi pisarnami, ki zaradi narave dela, konkurenčne klavzule in možne zlorabe dostopa do takšnih podatkov teh ne bi smeli imeti. Temu primerna je bila seveda uporaba osebne elektronske pošte in zakritih lokacij. Toda samo ta dejstva nimajo prav velike uporabne politične moči in najverjetneje zgolj usmerjajo bralca k oceni, da je imela podpredsednica vlade o primernosti svojega delovanja ustrezna ustna zagotovila premierja Andreja Plenkovića.
Da bi lahko odgovoril na osnovni vprašanji, zakaj se je odtujena korespondenca, pojavila prav sedaj, in kdo jo je posredoval medijem oziroma kdo je hrvaški žvižgač, moramo zapustiti zgolj ekonomski okvir zgodbe.
Odgovor na drugo vprašanje bo verjetno lažji, zato bom začel z njim. Ivica Todorić je pred meseci začel pisati svoj blog in obveščati predvsem hrvaško javnost o svoji resnici o propadu imperija. V tekstih je nekajkrat omenjal nekakšna pisma, ki naj bi jih pisala ministrica Delić. Vsi vladni viri so seveda zanikali, da bi obstajala kakršna koli zasebna korespondenca, ki bi še pred ustreznimi vladnimi odločitvami posegala v pripravo posebnega zakona o Agrokorju. Todorićeve navedbe so ostale bolj ali kot zgolj njegova resnica. Ni pa mogla ostati preslišana druga Todorićeva trditev, da ga je podpredsednica vlade in gospodarska ministrica ustrahovala in izsiljevala. Njega in člane uprave njegove družbe. Dalo se je razumeti, da naj bi bile grožnje izrečene nekje med koncem februarja in začetkom marca lani.
26. februarja 2017 je predsednik hrvaške vlade sklical tajni sestanek. Imel je zgolj en namen: omehčati in prepričati Todorića naj odide. Spet ni zanimiv samo sestanek in različne obnove, kaj in o čem je tistega večera kdo govoril. Bolj je zanimiva sestava vabljenih. Ob gostitelju so bili to še še minister za finance Zdravko Marić, ministrica Dalić ter Todorić in Ivan Crnjac, član Agrokorjeve uprave. Todorić je kasneje napisal in pripovedoval, da se mu je zdelo zelo nenavadno, da ga je Plenković sprejel “tajno in pod okriljem noči”, da je presenečeno med udeleženci zagledal tudi Crnjca ter da se je, čez nekaj dni, predsedniku zahvalil za pomoč, ki je ne potrebuje. Očitno, tako kaže tudi sedaj objavljena tajna pošta ministrice Delić, je prav tistega dne, ko se je Todorić zahvalil za ponujene vladne darove, ministrica brez ustreznih vladnih ali parlamentarnih sklepov, “pospešila pripravo Lex Agrokor”. Takrat je že imela vse potrebne, tudi najbolj skrite in zaupne dokumente iz Agrokorjevih sefov. Takrat je tudi že vedela, da je potreben pogoj njenih načrtov Todorićev odstop in njegova predaja podjetja državi.
Prav v tistih dneh naj bi bile uporabljane tudi grožnje. Plenković je odredil posebno preiskavo. Dalićevi so agenti hrvaške tajne službe zasegli in pregledali vso njeno osebno in službeno korespondenco, vse njene osebne in službene računalnike ter telefone in kasneje tudi zavrgli Todorićeve navedbe, saj niso našli dokumenta, ki bi lahko potrdil njegove obtožbe. Toda za potrebe preiskave so pridobili tudi vsa pisma, ki so sedaj nenadoma prispela v javnost in ki bi jih lahko v celoti hranila samo Dalićeva. Plenkovićevo iskanje hrvaškega žvižgača se tako zelo nevarno zoži. In prav zato ga verjetno ne bo iskal.
Ima pa celotna objavljena ministričina tajna pošta vsaj še enega skrbnega bralca, londonsko sodnico Emmo Arbuthnot, ki je 23. aprila letos odločila, da bo Velika Britanija izročila Todorića hrvaškim oblastem. Prav tako je pritrdila obsežni dokumentaciji, ki so jo za londonsko sodišče pripravili v Zagrebu in z njo dokazovali, da v preiskavi proti Todoriću ne gre za politični proces, temveč da mu želijo soditi zgolj zaradi gospodarskega kriminala in da ni razlogov, ki bi preprečevali njegovo izročitev.
Ministrica Dalić je bila nekajkrat zaslišana pred parlamentarnimi preiskovalnimi komisijami. Preživela je. Tudi predlog ministričine nezaupnice ni dobil zadostne podpore. Njej sedanja objava pravzaprav politično ne more več škoditi. Lahko pa škodi njenemu šefu, predsedniku vlade Andreju Plenkoviću. Zato jo je morda treba brati tudi kot instrument merjenja moči znotraj vladajoče hrvaške stranke HDZ.