Igralec, ljubimec in Macron
Leta 1958 je oboževani in prav dovolj slavni francoski filmski igralec Alain Delon pripotoval v Beograd, glavno mesto Jugoslavije. Namen njegovega obiska je bil povsem praktičen, skorajda posloven. Moral je posneti vlogo v filmu Marco Polo.
Prihod Alaina Delona je imel, kot se je pokazalo kasneje, strahovite politične posledice. Pa ne zato, ker bi v takratni prestolnici Delon širil prepovedano literaturo, predaval o pravici do demokracije ali nujnosti do volilne izbire med različnimi političnimi strankami. Prav nasprotno. Delon se je počutil v Beogradu izvrstno. In tudi to ne samo zaradi opravljenega filmskega dela, temveč tudi zaradi novih znancev, kaskaderjev, ki so imeli nalogo, da namesto njega posnamejo težavne in nevarne prizore. Prvi se je imenoval Stevica Marković, drugi Miško Milošević tretji pa Uroš Miličević. Po koncu beograjskega snemanja se je Delon odločil da s seboj v Francijo odpelje Miška Miloševića. Najprej zato, da bi mu delal družbo, tako drugačno od pariške, nato da bi bila prijatelja in povsem na koncu, da bi postal njegov telesni stražar. Stevica Marković se jima je pridružil dve leti kasneje. Ni docela jasno, ali kot prebežnik ali pa že kot turist z veljavnim jugoslovanskim potnim listom. Zato tudi ni znano, ali je prišel v Pariz morebiti z blago pomočjo jugoslovanskih tajnih služb. Kakor koli, Delon je takrat že posnel svoj prvi veliki film s kultnim režiserjem. Luchino Visconti mu je namenil glavno vlogo v pomembnem fimu Rocco in njegovi bratje.
Za Markovićem so v Pariz prihajali še drugi, Miša Slovenac in vrsta ostalih z bolj ali manj privzetimi in zvenečimi imeni, kot so Vuk, King Kong, Mile Robija, najpogosteje imenovani kar dobri, zlasti v policijskih krogih pa zgolj srbski fantje. Delon je vsem odpiral vrata. Markoviću, svojemu takratnemu nerazdružljivemu sopotniku je odprl tudi najbolj usodna. Vrata v spalnico francoskega ministrskega predsednika namreč. Natančneje, ta vrata mu je odprla kar predsednikova soproga sama. In prav tu se začne usoden političen zaplet.
Vlomilci, vseskozi se je kazalo proti Moskvi, naj bi pripravili za javno objavo tri sklope podatkov. Prvega, da želi Macron islamizirati Francijo in da naj bi zato podprl iniciative o raziskavah zgodovine severne in južne sredozemske obale. Drugega, da ima na Kajmanskem otočju prepolne tajne bančne račune, ter tretjega, da je s pomočjo svoje soproge dobesedno goljufal na javnih soočenjih z Marine Le Pen.
Beograjski fantje so namreč radožive pariške gospe, s soprogi večinoma na najbolj vplivnih položajih, dobesedno navduševali. Tako s pretepi kot s popivanjem in z balkansko neposrednostjo. Tudi med rjuhami. Sem in tja so katero od teh akcij posneli. Francoske tajne službe so tako ocenile, da bi lahko bili posnetki, zlasti iz spalnice soproge ministrskega predsednika, prek jugoslovanske tajne službe prodani v Moskvo. Zaradi možnega vpliva na francoske volitve.
Prejšnji petek sem tik pred začetkom volilnega molka pred nedeljskimi volitvami v Franciji prebral sporočilo volilne pisarne predsedniškega kandidata, danes že predsednika države, Emmanuela Macrona. Da so neznani storilci s povsem določenim namenom, vplivati na izid francoskih volitev, vdrli v njegov strežnik in, kot se je dalo izvedeti takoj zatem, ukradli devet gigabajtov elektronske pošte. To naj bi pomešali s ponarejenimi papirji, da bi, kot so zapisali v uradni izjavi, destabilizirali francoske predsedniške volitve in predvidljivo Macronovo zmago.
Vlomilci, vseskozi se je kazalo proti Moskvi, naj bi pripravili za javno objavo tri sklope podatkov. Prvega, da želi Macron islamizirati Francijo in da naj bi zato podprl iniciative o raziskavah zgodovine severne in južne sredozemske obale. Drugega, da ima na Kajmanskem otočju prepolne tajne bančne račune, ter tretjega, da je s pomočjo svoje soproge dobesedno goljufal na javnih soočenjih z Marine Le Pen.
Čeprav so uspeli razmeroma hitro ovreči vse obtožbe, predvsem o skrivnem denarju in predvolilnih goljufijah, je bila stvar skrajno neprijetna. Verjetno je bila zato ključna odločitev vplivnega časnika Le Monde, da ukradenih elektronskih vsebin do konca volitev ne bo objavil in da jih bo pred objavo temeljito preveril. Tudi zato, ker naj bi sledi kazale, da je bil vdor v računalnik Macronovega volilnega štaba opravljen iz ruske hekerske centrale z imenoma Pawn Storm in ATP 28. Z zelo podobnim sosledjem kot pri Hillary Clinton.
24. marca je Le Penovo, opravljeno v eleganten črn kostim, v Moskvi sprejel nasmejan Vladimir Putin. Seveda nista omenjala desetmilijonskega evrskega posojila, s katerim naj bi pred tremi leti ruske banke pomagale gostjini stranki. Se pa je Marine Le Pen sklicevala na nujnost razvoja odnosov z Rusijo v luči, kot je dejala, dolge zgodovine, ki povezujeta obe državi. In zato, ker Putin predstavlja novo vizijo sveta. Če to drugo razumemo kot potreben poklon gostitelju, je prvi stavek potrebno razumeti v kontekstu evropskih sankcij do Rusije.
Le Penova je s tezo o dolgi zgodovini, ki da povezuje obe državi, pravzaprav spomnila na čas, ko nemški cesar Vilijem II. leta 1890 ni želel obnoviti sporazuma o nevtralnosti z ruskim carjem Aleksandrom III. Rusiji je kot edina velika zaveznica ostala Francija. Seveda je bilo za takratno tesno sodelovanje in velike francoske kredite, ki jih je takrat dobila Rusija, veliko razlogov, vendar za razumevanje sporočila Le Penove Putinu, zadošča en sam. To je obljuba, da bo, v primeru predsedniške zmage, ukinila sankcije do Rusije. Zato je tudi lahko nadaljevala, da je prav ona, Marine Le Pen, tista predsedniška kandidatka, ki s Putinom deli vizijo sodelovanja in ne servilnosti.
Le Penova je nedvomno politični lider, ki bi jo njen moskovski sogovornik želel na mestu francoske predsednice. Ali so ji pri tem pomagali z vdorom v elektronsko pošto novega predsednika Macrona in poneverjanjem vsebin njegovih pisem, pa najbrž ne bomo nikoli povsem zanesljivo izvedeli.
Tako kot ne bo nikoli povsem jasno, kaj se je zgodilo z Delonovima beograjskima prijateljema Stevico Markovićem in Milošem Miloševićem. Za tista leta je težko najti mejo med realnimi dogodki in vsemi namišljenimi dodatki, ki so bili pripeti nanje. Mejo med dejanskostjo in svetom pretresljivega romana Miodraga Bulatovića o ljudeh s štirimi prsti, o temačnih in tragičnih sencah jugoslovanske emigracije. Pa vendar vsaj nekaj vemo.
Stevica Marković je posnel orgije gospa francoske visoke družbe in tudi podobne fotografije Claude Pompidou, soproge francoskega ministrskega predsednika. Francoske tajne službe so bile prepričane, da so fotografije predsednikove žene namenjene politični destabilizaciji pete republike. Da bodo via Beograd prodane Moskvi in bodo tako postale uničevalno orodje izsiljevanja Georgesa Pompidoua in tudi njegovega političnega mentorja, francoskega predsednika Charlesa de Gaullea. Kot navidezni ruski posredniki in kupci fotografij naj bi se pojavili člani korziške mafije. Njihov šef, Francois Marcantoni, je zelo verjetno imel ustrezne stike z francoskimi tajnimi službami.
1. oktobra 1968 so na enem izmed pariških smetišč našli razmesarjeno Markovićevo truplo. Policijska preiskava je bila brez posebnih rezultatov končana nadvse hitro. Markovićev beograjski prijatelj Milošević je verjel, da je dober filmski igralec. Bil je prepričan, da bo boljši kot Delon, in z eno od bogatih ljubimk se je preselil v Ameriko. Kmalu zatem so ga našli pretepenega in ustreljenega v kopalnici svoje nove muze, Barbare Thomason, sicer soproge fimskega agenta Mickeya Rooneya. Tudi njo so, prav tako s prestreljeno glavo, našli v isti kopalnici. Tako kot v Parizu je bila tudi policijska preiskava v Ameriki končana hitro.
Ameriški predsednik Donald Trump je nenadoma zamenjal direktorja FBI Jamesa Comeya. Razlog zamenjave je bilo tudi direktorjevo pričanje pred senatnim odborom za pravosodje in njegova ocena, da se počuti nelagodno ob misli, da so morda prav preiskave elektronske pošte predsedniške kandidatke in najverjetnejše volilne zmagovalke, Hillary Clinton, vplivale na izid ameriških predsedniških volitev. S tem je Comey ponovno politično aktualiziral vprašanje ruskega vpliva - tudi prek povezav z najožjimi sodelavci sedanjega ameriškega predsednika - na rezultate ameriških volitev.
Ustreljeni Miloš Milošević je v Ameriki posnel nekaj drobnih vlog. Prva malo večja je bila v filmu z danes nadvse pomenljivim naslovom Rusi prihajajo, Rusi prihajajo.
Borut Šuklje je strateški analitik.
www.borutsuklje.com