Gospa s temnimi očali in zaprtimi kuvertami

Nič se ne zgodi povsem po naključju. Tudi nedavna izjava bivše vplivne glavne tožilke Carle del Ponte, da je bilo Kosovo prekmalu priznano, ne. Takoj izza te politične ocene je ponovila obtožbo o tako imenovani Rumeni hiši, kjer naj bi leta 1999 ugrabljenim in ubitim Srbom odvzeli organe in jih prodajali na črnem evropskem trgu. Dejala je, da preiskave o teh grozovitih zločinih kosovske vojske OVK nikoli ni mogla zares začeti. In tega ni, prve dni novembra 2018, povedala po naključju.

Carla del Ponte je bila med leti 1999 in 2008 glavna tožilka mednarodnega sodišča za vojne zločine na ozemlju bivše Jugoslavije v Haagu. Pogosto je obiskovala predvsem Beograd in Zagreb. In vedno so jo pričakali vsi, ki so v Srbiji ali na Hrvaškem odločali o državnih zadevah. Vedeli so, kako odločilna so njena pozitivna poročila o njihovem sodelovanju s sodiščem. Njeni prihodi so bili drugačni, ne samo zato, ker se je zavedala svoje moči, temveč zaradi njene vztrajnosti in nepopustljivosti. Potihoma so govorili, da je železna in hladna gospa. Nekatere njene obiske sem lahko spremljal povsem od blizu, tako da lahko tudi danes podrobno opišem njen način hoje, njena oblačila, njene torbice, pa tudi temna očala, ki so kazala na strogost pogovora, ki je potekal zatem. A nečesa vendar ne vem.

Carla del Ponte je s svojo zadnjo izjavo poslala svojevrstno sporočilo vodstvu Kosova.

Ne bi znal opisati odnosa gostiteljev do Carle del Ponte. Ne znam odgovoriti, ali je šlo najprej za spoštovanje in šele nato za strah, ali je bil najprej strah ob najavah njenih obiskov, in šele nato tiho sprijaznjenje z njenimi zahtevami. Vsekakor so se je bali.

Morda sta najboljši opis tega svojevrstnega političnega strahu dva njena obiska. Aprila leta 2000, ko je pripotovala v Zagreb, ali tri leta kasneje, ko je obiskala Beograd. V hrvaški prestolnici jo je pričakal novoimenovani predsednik vlade, ni še minilo prvih sto dni mandata njegove vlade, dr. Ivica Račan z ministri. Že prvi del sestanka je bil težak. Tožilka je ponovila svoje stare zahteve, povezane z aktivnostmi hrvaške državne politike v Bosni in Hercegovini, in razglasitvijo Hrvaške republike Herceg-Bosne. Račan je seveda vedel in razumel, da se s tem odpirajo nevarna vprašanja vloge pokojnega predsednika dr. Franja Tuđmana, pokojnega obrambnega ministra Gojka Šušaka in prav tako pokojnega Mateja Bobana, prvega predsednika Herceg-Bosne pri načrtih delitve Bosne in Hercegovine. Prav zato je bil v pogovoru previden.

Drugi del sestanka je bil, vsaj za Račana, še težji. Z del Pontejevo sta ostala sama. Takrat ga je tožilka obvestila, da namerava sodišče v Haagu v doglednem času objaviti obtožnico proti hrvaškemu generalu Janku Bobetku. Da bo general - v hrvaški javnosti je imel status vojnega zmagovalca - obtožen, da je načrtoval, spodbujal, ukazoval ali na druge načine pomagal in podprl načrtovanje, pripravo in izvršitev pregona prebivalcev srbske nacionalnosti iz kraja Medački džep. Mislila je na akcijo hrvaške vojske septembra leta 1993 kot odgovor na srbsko obstreljevanje bližnjega mesteca Gospić. Hrvaška vojska je bila uspešna. In prav tu, takoj za vojaško zmago, se je začela groza vojne. Hrvaški vojaki so se maščevali, najprej izropali vse, kar se je izropati dalo, nato požgali in uničili stanovanjske hiše in gospodarska poslopja ter ubili tiste Srbe, ki zaradi starosti ali bolezni niso mogli pobegniti. Opisi načinov ubojev so bili grozljivi.

General Bobetko je bil načelnik glavnega štaba hrvaške vojske. Tožilka je povedala, da je bil o akciji in zločinih obveščen, da pa ni sprejel potrebnih ukrepov, da bi ta dejanja preprečil, niti kaznoval tistih, ki so jih zagrešili. Da ga bo zato obtožila. Račan se je prijel za glavo in si najverjetneje želel, da tega ne bi nikoli slišal. Oh ne, je izdahnil v stiski, ki jo je železna gospa le še poglobila z zahtevo hrvaški vladi, da je dolžna zagotoviti, da general v vmesnem času ne bo pobegnil. Račan ji je skušal pojasniti, da bi z morebitno aretacijo in predajo generala haaškemu sodišču padla tudi njegova, komaj imenovana vlada.

Tri leta kasneje, oktobra 2003, je glavna tožilka, kljub temu da so jo prosili, naj obisk preloži vsaj za nekaj mesecev, prišla v Beograd. Tudi tokrat je imela v torbici zapečateno ovojnico. Predsedniku vlade Zoranu Živkoviću je pokazala njeno vsebino. Obtožnice proti generalom Lukiću, Pavkoviću, Đorđeviću in Lazareviću, za zločine v času etničnega čiščenja Kosova. Živković jo je opozarjal, naj zaradi novega iskanja stabilnosti v državi, bilo je po umoru dr. Zorana Đinđića, počaka z objavo obtožnic. Ali vsaj umakne obtožbo proti generalu policije Sretenu Lukiću. Vsaj vedeti mora, da je general prvi človek srbske policije, da bo obtožni nalog proti njemu povzročil popoln odpor srbske policije in odpor do sodišča. In je seveda ni prepričal. Na koncu ji je dejal: “Lukić lahko aretira nas, mene in celotno vlado, jaz pa njega ne morem.” Kasneje so oblasti v Zagrebu in Beogradu iskale podobno rešitev za Lukića in Bobetka. Sodišču v Haagu so sporočili, da sta generala hudo bolna, zato naj sodišče določi skupino zdravnikov, ki bodo odločili, ali morata v Haag. Bobetko je pred izročitvijo umrl, Lukić je odšel v Haag in bil obsojen.

Ampak naše vprašanje ostaja. Zakaj se je prav sedaj Carla del Ponte odločila za nov javni nastop? Rumeno hišo, dom Abdule Katuchija, blizu mesteca Burel na severu Albanije, so preiskovalci haaškega sodišča leta 2003 označili za možno lokacijo odvzema organov likvidiranih Srbov. Preiskavo so morali prekiniti, saj je bil mandat sodišča omejen na bivšo Jugoslavijo.

Dovoljenje za novo preiskavo je po vrsti zapletov dobil poročevalec Sveta Evrope Dick Marty. Decembra 2010 je predstavil svoje poročilo o trgovanju s človeškimi organi. Leto kasneje je EU imenovala posebnega tožilca, ki naj preišče obtožbe o vojnih zločinih kosovskih Albancev, Johna C. Williamsona. V poročilu je napisal, da so nekateri visoki voditelji kosovske vojske, danes nosilci najvišjih funkcij v Prištini, odgovorni za preganjanje Srbov, za etnično čiščenje in organizirane zločine. In da obstajajo prepričljive navedbe o likvidacijah Srbov in trgovanju s človeškimi organi. Temu je dodal, da bo celotno poročilo objavil takrat, ko bo začelo delovati posebno sodišče za vojne zločine na Kosovu.

Carla del Ponte je s svojo zadnjo izjavo poslala svojevrstno sporočilo vodstvu Kosova. Neke vrste diplomatski non paper, dokument, ki ni napisan, toda obstaja. In to ni bilo samo sporočilo o zločinih nad Srbi, temveč predvsem sporočilo, da je treba nadaljevati pogajanja o popolni normalizaciji odnosov s Srbijo. Zato tudi ni po naključju omenila, da med odgovornimi za prekupčevanje z organi pobitih ni nikoli zasledila imena Hashima Thacija. Predsednika Kosova in pogajalca v pogovorih s Srbijo, ki mu želijo v Prištini omejiti pogajalski mandat.

Gospa se ni oglasila po naključju.


Preberite še


Najbolj brano