Pred volitvami vse, po volitvah pozabijo na šport

V teh dneh so nabiralniki polni. Spletni in klasični. Obljub kandidatov za čestitke, kaj vse so in še bodo naredili. Tudi šport se tu pa tam najde v teh predvolilnih časih, ampak večini kandidatov ni prav blizu. Vsi vedo, da to obstaja, mnogi pa se potem sprašujejo, zakaj toliko stane in večinoma ne ločijo med vzdrževanjem objektov in igranim športom, mladinskim, rekreacijskim in tekmovalnim na igriščih in v dvoranah. Predvolilno obdobje je tudi čas, ko mnoge obraze, ki jih prej skoraj nikoli (ali pa nikoli) ni bilo med gledalci, lahko uzremo na tribuni. Pa tudi v volilnih programih je šport bolj zadaj, tam nekje med kulturo in zabavo. Ko pa lahko prinaša glasove, so ti, ki ga uvrščajo na dno, v prvih vrstah.

Volilna baza med športnimi navdušenci sploh ni tako majhna, vendar prevladuje občutek, da se jo vedno znova pretežno žejno prinese preko vode. Nekajtedensko pospešeno zanimanje za šport ima potem, ko so glasovnice preštete in zmagovalci znani, bolj kilave rezultate. Nekje se dejansko naredi premik ali vsaj zamisel, kako vsako leto kaj več primakniti za obnovo tega ali onega objekta ali pridobiti še kakšen denar iz razpisov. Marsikje pa se nadaljuje z zgolj najmanj problematičnim prilagajanjem inflaciji.

Volilna baza med športnimi navdušenci ni tako majhna, vendar je splošen občutek, da se jo vedno znova prinese pretežno žejno preko vode.

Seveda se skoraj nikjer nič ne zgodi brez prve in zadnje besede županov, še posebej tistih z avtoritarnimi tendencami lokalnih šerifov ali kavbojev. Eden nezmotljivih je doma iz Čudolandije (eni bi rekli kar Kičolandije) in dinastično nadzoruje nogometni klub, ki mu ga je uspelo pripeljati v najnižjo ligo. Za infrastrukturo je znal poskrbeti, posebej za nogometno, tik pred volitvami hitijo z bazenom - ne bi bilo presenetljivo, če bi bil po rezanju trakov hitro zaprt zaradi dokončnega dokončanja. Dvorana je bila do eurobasketa pozabljena, ker ni zrasla v času sedanje oblasti. Športna infrastruktura se - tako kot ostalo - blešči le v krogu od središča mesta do Žusterne. A je vsaj koristna.

V drugi primorski mestni občini imajo župana, ki tudi izhaja iz športnih krogov, vendar je imel šport bore malo od tega. Pač, občina je velika, obsega veliko podeželja, populistični kič se tu težko prime, in za politično preživetje je treba dati vsakemu nekaj. In tako bo najbrž še naprej.

V štajerski prestolnici je nogometna žoga sveta žival. Lep dokaz tega je, da so soočenje županskih kandidatov izpeljali kar na stadionu v Ljudskem vrtu. Zato se je v zadnjih mesecih mandata aktualni župan s klobukom zavedal, da je treba nekaj narediti. Tako je odprl mošnjiček za obnovo Ljudskega vrta, kar mu čez teden dni zelo verjetno ne bo dosti pomagalo; bolj kot to je zagatno vprašanje, če bo res na voljo toliko denarja, kot je odobrenega. V predvolilnem času se da marsikaj zapisati, realnost pa je potem rebalans.

Ljubljana je zanimiva zgodba, ker njen župan slovi za velikega podpornika športa, vendar je bila ravno lep del njegovega županovanja prikrajšana vrhunskih dosežkov, v določenem obdobju prestolnica skoraj ni imela državnega prvaka v moštvenih športih - z izjemo večnega Krima. Potem se je z Bleda preselila moška odbojka, kjer je državni naslov skoraj vnaprej zagotovljen, nogometno Olimpijo poganjajo Mandarićevi vložki, vendar mesto ni naredilo nič za izgradnjo pomožne nogometne infrastrukture. Košarkarska Olimpija se je ves čas borila z dolgovi, izgubila evroligo in bila sedem let brez državnega naslova. Edino ženski rokometni klub Krim, županova igračka še v času vodenja najboljšega soseda, ni imela konkurence. Zanimivo nasprotje med rezultati in županom, ki prisega na šport in ima, tako kot njegov koprski kolega, roko nad skoraj vsem športnim dogajanjem v mestu.

V manjših okoljih je veliko več praktičnosti pri izgradnji osnovne športne infrastrukture. Imamo župane, ki jih šport zanima le pred volitvami, in tiste, ki skušajo svojo podobo in konsenz graditi skozi šport. Prav veliko vizionarjev med njimi pa ni.


Preberite še


Najbolj brano