Ekonomska demokracija
Ni meja je
07. 11. 2017, 06.00
, posodobljeno: 08. 07. 2019, 18.59
Fleksibilno delo nas spreminja v pohlevne sužnje: delaš, ko ti gospodar da delo, izmeri ti delovni čas, urno postavko, ki jo sam določi, ti izplača, če hoče in kadar oceni, da je skrajno nujno. Podjarmljeni dolga stoletja molimo “daj nam danes naš vsakdanji kruh”, gospodar pa pravi - “ne dam!” in se suvereno hahlja vsakemu poskusu odpora. In pravičnosti. Kot si, recimo, Todorića ne upata prijeti ne Interpol ne Europol! Gospod in Gospodar je danes močnejši od nekdanjih fevdalcev pred Karlom Velikim. Obstaja rešitev?
Piketty ponuja formulo: globalni davek na bogastvo. Odlično! Kdo ga bo udejanjil? Že nekaj časa je v obtoku zamisel o univerzalnem temeljnem dohodku. Tako kot to idejo danes širi Yanis Varoufakis, jo je (nezaslišano, ni kaj) podprl celo ideolog neoliberalizma Milton Friedman. Skupina tukajšnjih znanstvenikov je v svojem programu za razvoj ekonomije na Balkanu za berlinski Inštitut Rosa Luxemburg malo manj utopična in bolj pragmatična.
Popolnoma jasno je, da sistem, utemeljen na zanemarjanju vseh družbenih in etičnih norm, neizbežno povzroča družbeni in ekonomski kaos.
Študija razkriva, kako tuje banke kontrolirajo denarne tokove in gospodarstvo v balkanskih državah, domače, marginalne banke pa pri tem sodelujejo in na ta način podpirajo krizo. Primer, ki še danes tepe številne naivne (ali pomanjkljivo informirane), je silovit vzpon švicarskega franka, ki je vrhunec dosegel leta 2011 s 50-odstotno višjo vrednostjo glede na leto, ko so bili v tej valuti sklenjena posojila. Za odplačevanje posojila je moralo 35 odstotkov dolžnikov odriniti od 50 do 70 odstotkov svojega dohodka… Hkrati ima danes povprečni menedžer 500-krat višji dohodek od povprečnega zaposlenega. “Ekonomski model, katerega cilj je izključno povečanje dobička delničarjev, neposredno stimulira napredovanje ljudi, ki so pripravljeni ponuditi profit ne glede na sredstva. Popolnoma jasno je, da sistem, utemeljen na zanemarjanju vseh družbenih in etičnih norm, neizbežno povzroča družbeni in ekonomski kaos”.
Dobičkarska pošast “svetovnega trga” tako ne le ogroža sodelovanje med državami v regiji, ampak na svojstven način tudi spodbuja regionalne konflikte. Na Balkanu je zveza med tržnim tekmovanjem in političnimi napetostmi še pogubnejša. Zaradi vsega naštetega se nedavni vzklik ponižanih in razžaljenih, imenovan ekonomska demokracija, kaže kot uresničljiv politični koncept: ne ruši kapitalizma, temveč v njegovem toplem naročju širi področja svobode in politične moči delavcev.
Ameriški model delavskega odkupa delnic, ki, naj zveni še tako bogokletno, sloni na kardeljevski teoriji samoupravljanja (!), se je razširil v mnoge države. V balkanskih državah je ta rešil kar nekaj podjetij pred uničenjem ali rokovnjaškim lastninjenjem: Uljanik Pulj, Kraš Zagreb, Jugoremedija Beograd, ITAS Prvomajska Zagreb ... Skozi različne oblike demokratičnih zadružnih podjetij, kakršna je na primer baskovska federacija delavskih zadrug Mondragona, ki ima 90.000 zaposlenih in zasluži 14 milijard evrov na leto, zamisel o ekonomiji po meri človeka ni le pobožna želja obupanih.
Prva socialna podjetja sta po osamosvojitvi ustanovili tudi Slovenija in Hrvaška. V EU deluje dva milijona (!) socialnih podjetij, ki zaposlujejo več kot enajst milijonov delavcev. Sledijo “etične banke”, kot so Triodos in Robobanka na Nizozemskem, Caja Laboral Popular v Španiji, Banca Etica v Italiji, združene v aliansi Evropske federacije etičnih in alternativnih bank (FEBE).
So te alternative lahko uspešne v našem netransparentnem, “kompradorskem” kapitalizmu? Regionalno, solidarnostno, družbeno in ekonomsko povezovanje je nemara najbolj pomembno. Največ lahko tu naredijo alternativna gibanja: zavrniti rivalstvo, se omrežiti in povezati. Kar najprej pomeni preseganje tako državnega kot tržnega modela. To seveda še najmanj ni lahko, kajti Gospod in Gospodar z začetka zapisa tega ne bo dopustil. Za zdaj.