Poslušati... zares, z željo za boljše rešitve

Ko so pred mesecem dni v občini Dolina vprašali, kako bo vplivala gradnja drugega tira čez Glinščico, ki je, ko so jo domačini še imenovali Klinšca, zagotavljala pitno vodo za Trst, so se na naši strani čudili, zakaj kar naenkrat ti dvomi onkraj meje in kateri zarotnik iz Slovenije jih je spodbudil. Saj je Slovenija ob načrtovanju proge Divača-Koper leta 2012 in 2013 javno razgrnila načrte in izvedla tudi čezmejno presojo vplivov na okolje, kjer je vsakdo lahko videl vse!

Da, je. A bolj ko ne teoretično. V praksi je bilo precej drugače. Načrte so videli le tisti, ki so izvedeli, da so razgrnjeni na spletni strani državne okoljske agencije in na upravnih enotah v Kopru in Sežani. (Kot da hodijo občani vsak dan tja, da bi videli, ali je morda razgrnjeno kaj zanje pomembnega.) Pripomb občanov je bilo zato komaj kaj. Pa tudi tisti, ki so načrte videli, jih niso zlahka razumeli. V Italiji je to uspelo deželni oblasti, ki je nanje dala dolgo vrsto konkretnih pripomb. In eno generalno: da so predloženi načrti pomanjkljivi in preveč splošni.

Ne, to ni dokaz, da so varuhi narave in zdravja ljudi nasprotniki razvoja, temveč dokaz, da v našem sistemu odločanja tehtni argumenti ne veljajo nič.

Naša stran je na vse pripombe odgovorila. Ali utemeljeno, pa iz 70 strani dolgega Delnega okoljevarstvenega soglasja razberejo le birokratsko pismeni izbranci, običajni smrtniki omagajo že na tretjini.

Nič čudnega torej, da danes, po sedmih letih, v Dolini, Ospu, Gabrovici, Lokvi in drugih krajih ob trasi ne vedo (več), ali so jih o gradnji kdaj sploh kaj vprašali. Ali vsaj povedali, kod bo potekal tir, koliko tovornjakov bo zaradi tega šlo skozi njihovo vas, koliko dodatnih dostopnih cest bodo zgradili, kako po koncu del sanirali gradbišča ... In tudi če bi jim že povedali, bi po sedmih letih to lahko ponovili ... S čisto človeškega, vljudnostnega vidika. Ker se je v sedmih letih kaj tudi spremenilo in ker se v sedmih letih kaj tudi pozabi.

A drugi tir je žal le tipičen primer, ne izjema. Kdo naj pride med ljudi? Državni uradniki postorijo le to, kar morajo, za kaj več niso stimulirani. Investitorjem pa ni treba, saj so državni prostorski načrti tako privilegirani, da lahko z njimi “povozijo” vse pripombe ljudi. “Moč” rušenja ali vsaj vpliva na državne prostorske načrte imajo - do neke mere - samo nekatere naravne vrednote, kot so jame, zavarovane živali ali rastline. In potem se čudimo, da gradnjo vetrnih elektrarn ustavi en ptič, hidroelektrarne ena vodna žival, sosežigalnice pa - morda - truma zdravnikov.

Ne, to ni dokaz, da so varuhi narave in zdravja ljudi nasprotniki razvoja, temveč dokaz, da v našem sistemu odločanja tehtni argumenti ne veljajo nič. Da smejo projektanti, sledeč željam investitorjev, umeščati velike projekte v prostor brezbrižno in arogantno. Ko so pred petimi leti risali hitro progo Trst-Divača, so prebivalci ob njej prosili, naj jo odmaknejo od hiš vsaj nekaj sto metrov, ob umeščanju plinovoda Ajdovščina-Lucija pa, naj ga v čim večji meri vkopljejo v obstoječe poti in manj vredna zemljišča. To ni mogoče, so dobili odgovor, brez utemeljitve, zakaj. In plinovod je dokončno zarisan čez njive, hitra proga pa tik ob hišah. Tudi prošnje domačinov, da avtocesto od Razdrtega do Senožeč speljejo v predoru, ker jih hrib ščiti pred vdorom megle, niso bile slišane. Kot tudi ne domačini pri Divači, ki so prosili za protihrupno ograjo. Namesto nje so dobili golosek gozda, ki je vsaj malo blažil hrup z avtoceste. Ker da v gozdu divjad preži na priložnost za prečkanje avtoceste. Da bi zanjo uredili pod avtocesto prehode? Jih načrtovali že med gradnjo, ko bi zanje le ohranili nekaj kraških vrtač, namesto da so jih brezbrižno zasuli? Ne, to pa ne.

Pa je za boljše rešitve potrebno zelo malo. Lani so pri Kozini zgradili krožišče in zdaj bi se stanovalci bližnjih hiš že dušili v hrupu vozil, če izvajalci ne bi z izkopanim materialom postavili protihrupne brežine. Tako malo je potrebno: le prisluhniti in uporabiti pamet za boljše rešitve.


Preberite še


Najbolj brano