Življenje bi rad sklenil v slovenščini, pri vas, bratje

Že nekaj časa sanjam. Sanjam, da bom sklenil svoje življenje z novim jezikom. Z vašim, slovenski bratje. Z jezikom, ki se ga nisem nikoli naučil, a ki mi zveni tako znano, tako domače. Ko so lani končno prevedli eno mojih knjig in jo dali na voljo bralcem, sem občutil nekaj globokega, ko sem na knjižnem sejmu v Ljubljani slišal recitirati nekatere njene odlomke. Ni bilo enako, kot če bi prevedli moje delo v nemščino ali španščino. Bilo je veliko več. Bilo je tako, kot da bi se v skupni intimnosti predal ušesu in duši soseda, s katerim sem do takrat navezal le vljudnostni odnos. To je bil most, ki mi je manjkal v življenju.

Naučiti se slovenščine, torej. Ampak ne z lekcijami, te me ne zanimajo. Rad bi to storil v vašem svetu, hodil po vaši zemlji, šel nakupovat, govoril z ljudmi o nepomembnih stvareh. Vselil bi se v majhni skupnosti, ki bi me posvojila in me mirne duše sprejela kot “priseljenca”.

Slovenščine bi se rad učil v vašem svetu, hodil po vaši zemlji, šel nakupovat, govoril z ljudmi o nepomembnih stvareh. Vselil bi se v majhni skupnosti, ki bi me posvojila in me mirne duše sprejela kot “priseljenca”.

Telo mi pravi, da ni več veliko časa, in če želim uresničiti svoje sanje, moram nekaj ukreniti zdaj. Dovolj bi bila majhna hišica, tik za to mejo, ki zaznamuje moje življenje od rojstva. Rodil sem se v noči, ko je razmejitev med Italijo in Jugoslavijo globoko ranila Kras, in ko so natanko šestdeset let kasneje mejo odpravili, sem se odločil, da bom prav tam praznoval svoj rojstni dan. Sem sin meje, in mi je bilo od vedno všeč, da sta obstajala pojma “na tej strani” in “na oni strani”. Meja je navdihnila tisoč mojih potovanj in ne morem živeti brez uroka tiste črte - naj bo pravilna ali zgrešena -, ki me ne ločuje od različnih, ampak zaznamuje moje srečanje z njimi.

Poznam vsak meter sveta, kjer rasteta teran in vitovska. V več letih sem ga premeril s kolesom in peš. Pripadam mu in nimam nobene želje, da bi on pripadal meni. Naučil sem se poslušati najskrivnostnejše zgodbe tistih, ki tam živijo ali so živeli. Hlastam za tem vetrom, za to zemljo in za tisto majhno oddaljenostjo od morja, ki mi omogoča, da se sprehodim do prve razgledne točke in s pogledom zaobjamem svet tja do Istre. To so moje sanje.

Nanos je bil vedno izhodiščna točka mojih romanj in vzhod najljubša smer. Moji izleti v dolino Glinščice, kjer sem se naučil plezanja, se niso nikoli končali na tej strani meje, ampak so vedno segli dlje. Za to se moram zahvaliti dobremu prijatelju, ki sem ga izgubil in ki je imel preroško ime Virgilio. Vse do Beke, do družine, ki je najini žeji in najinemu petju odprla svojo vinsko klet. In tam smo pili in si pripovedovali zgodbe, mene pa je bilo sram, ker ste vi moj jezik razumeli, jaz pa vašega ne.

Majhen kraj, kjer bi pisal, čakal na zimo, omejil potrebe na minimum, posadil sadno drevo, s potrpežljivostjo čistil gozd in ponovno pridobil tisto skromnost, ki jo je svet, ki je spregledal stanje svojega propada, zavrnil. Minimalna trdnjava duše, kjer bi sanjal o časovnih pasovih kopnega, ki ločujejo Sredozemlje od vzhodnih morij. Kjer ne bi občutil gnusa do tistih, ki pehajo šibke proti obupanim, da bi preprečili izbruh jeze prvih na račun barab, ki izčrpavajo zadnje vire zemlje. Kjer bi sprejel vnuke in jih naučil graditi osebni odpor proti razpadu in fašizmom, ki se spet vračajo v svet. Točka na zemljevidu, kjer bo vse imelo novo ime, kjer se bo travnik imenoval s slovenskim imenom in grič tudi: brdo.

Kdor ve, da obstaja tak kraj, naj me prosim obvesti. To ne bo samo počitniški kraj, temveč novo središče, kjer bom živel, spoznaval nove stvari, se učil, se ponovno in zadnjič rodil. To bo moja mirna končna življenjska postaja. To bo bazni tabor, iz katerega bom z zložnim korakom odšel - sam ali s tistimi, ki jih imam rad - do tega majhnega gorskega vesolja, ki zdaj po letih in letih potovanja na različnih koncih planeta vsebuje ves moj svet.

Prevedla Barbara Žetko

---