Tragedija kot senzacija

Med novinarskimi rubrikami je črna kronika ena najbolj branih, gledanih in poslušanih. Zakaj je zlo bolj zapeljivo kot Trojanska Helena, se že stoletja sprašujejo filozofi, sociologi in psihologi. Psihopatologa Ugo Fornari in Gianluigi Ponti sta takole strnila svoje videnje o fenomenu: “Zlo fascinira človeka in v svetu ga je na pretek. Raje kot se spraševati, zakaj je umorov tako veliko, bi se morali vprašati, zakaj jih je tako malo v primerjavi z zlom, ki vlada svetu.” Enrico Gregori, poročevalec črne kronike in avtor kriminalk, pa je mnenja, da z gledanjem, razumevanjem in seciranjem smrti drugih pozabimo na strah pred lastno minljivostjo.

Skratka, s črno kroniko izženemo črne misli. To je povsem jasno tudi ustvarjalcem televizijskih programov. Ti so na ekrane pospremili “dark lady”, ki je nadvladala tudi kraljico senzacionalizma, družabno kroniko. Gledalce še vedno zanima, če je ločitev med Belen Rodriguez in Stefanom di Martinom le promocijska poteza, in če je bila trgatev v vinogradih Al Bana uspešna. A ni ga čez usodno privlačnost umorov, izginotij, nasilja in posilstev, ki jih pod lupo raziskujejo detektivi pred televizorji.

Meja med stvarnostjo in fikcijo je vse bolj zabrisana, kriminalci in morilci pa se prek medijske izpostave humanizirajo, vzbujajo sočutje in dobivajo avro peklenske privlačnosti.

Prvi medijski proces je iz tragedije ustvaril Bruno Vespa s primerom Anne Franzoni, ki je bila najprej obtožena in potem tudi obsojena umora triletnega sina. Dolgoletni voditelj oddaje RAI 1 Porta a Porta je v studiu poustvaril prizorišče kriminalnega dejanja s plastično maketo, miniaturo hiše v občini Cogne, kjer se je zgodil tragičen dogodek. Procesu je sledilo milijone gledalcev, ki so vsak večer čakali na šokantne podrobnosti.

Vojeristično spremljanje kazenskih obravnav in morbidni posegi v intimnost žrtev, njihovih sorodnikov, sosedov in prijateljev so tako postali ključne sestavine novih televizijskih formatov. Med oddajami “krimizabave” so najbolj gledane Quarto grado, Quinta colonna in Chi l’ha visto. Vsem je skupno, da človeške tragedije pripovedujejo serijsko, ustvarjajo občutek nevarnosti in gledalca pustijo na trnih do naslednje oddaje.

Pred reklamnimi sporočili so obvezni glasbeni vložki, ki vzbujajo grozo in občinstvu zagotavljajo, da bo kri tekla tudi po oglasih za damske vložke. V studiu gostijo ustaljene ekipe kriminologov, psihiatrov in estradnikov, s kraja dogodkov pa se kot z vojnih žarišč v živo oglašajo reporterji. Prizorišča masakrov so tako postala turistične destinacije za firbce, ki se, oboroženi s fotoaparati, končno počutijo kot del kriminalke, v katerem plešejo trupla.

Nekateri gredo še dlje in se ne zadovoljijo s stranskimi vlogami. Pred tremi leti sta dve punci umorili upokojenca iz Vidma povsem brez razloga. Dejanje sta preprosto opisali kot igranje videoigre. Meja med stvarnostjo in fikcijo je vse bolj zabrisana, kriminalci in morilci pa se prek medijske izpostave humanizirajo, vzbujajo sočutje in dobivajo avro peklenske privlačnosti.

Podatki ministrstva za notranje zadeve sicer kažejo, da število umorov z leti upada, moralna panika pa je na vrhuncu. Povprečno tri ure na dan posveča sedem najbolj gledanih kanalov “oddajam bolečine”, so ugotovili v Društvu italijanskih novinarjev. RAI 1, Canale 5 in RAI 3 najbolj zavzeto poročajo o dogodkih črne kronike. Javna televizija se torej še bolj kot komercialke zaveda, da gre smrt dobro v prodajo.


Preberite še


Najbolj brano