Podgane v Moskvi

V romanu Dvanajst krogov je na razburljivih poteh po Karpatih sledil avstrijskemu fotografu z galicijskimi koreninami in njegovim sotrpinom, v pravkar poslovenjeni Moskoviadi pa je za petami Ottu von F., študentu literature ljubitelju pijače, ženskarju, blodniku, Ukrajincu v Moskvi, glavnem mestu razpadajočega imperija, ki ga ne najedajo samo ogromne podgane. Lanski lavreat Jurij Andruhovič je vnovič med gosti festivala.

Jurij Andruhovič nam poroča o lanskem obisku in se veseli letošnjega.    Foto: Andraž Gombač
Jurij Andruhovič nam poroča o lanskem obisku in se veseli letošnjega.  Foto: Andraž Gombač

Ukrajinskega pisatelja, pesnika in esejista Jurija Andruhoviča (1960) smo prek elektronske pošte prosili za spomine na lansko Vilenico in za občutja ob vrnitvi.

“V ukrajinščini poznamo besedo blahoslovennja, ki pomeni blagoslov,” je odpisal. “Sestavljena je iz dveh delov in v drugem lahko slišite nekaj kakor SLOVEN. To mi je omogočilo besedno igro: ko sem pred enim letom za ukrajinske bralce skušal zgostiti vtise o vaši deželi, sem besedilo naslovil BlahoSlovenija. Tako sem izrazil, kako hvaležen sem za prvi obisk pri vas, za srečanja z ljudmi, z bralci, za doživetja pokrajin in jezika. Veseli me, da bom nekaj dni spet tam, v tej čudoviti deželi, ki ji pravim BlahoSlovenija.”

Pijača teče in Andruhovič s silovitimi zamahi portretira “nekakšen finalni spektakel svetovne zgodovine” - tu so farizeji in saduceji, hazarderji, pisarji, morilci in sodomiti, bodibilderji, oderuhi, pravoslavni duhovniki, cirkuški komedijanti ...

Že pred njegovo vrnitvijo je pri Cankarjevi založbi v zbirki Vilenica izšel roman Moskoviada, ki sta ga kakor predlani roman Dvanajst krogov prevedla Primož Lubej in Janja Vollmaier Lubej. “Letos me še prav posebej veseli, da bom predstavil svoj roman v slovenskem prevodu,” pravi pisatelj. “Doslej je bil preveden v štirinajst jezikov - med njimi so veliki, angleščina, francoščina, španščina, a tudi makedonščina, beloruščina, in gruzijščina. Slovenščina je v tej vrsti petnajsti jezik. Roman sem napisal - še sam ne morem verjeti - leta 1992, v prvih mesecih po sesutju Sovjetske zveze. A kakor lahko danes vsi vidimo: roman ostaja aktualen in Ruski imperij še kar napada svoje nekdanje kolonije. Spet skuša vzpostaviti groteskno veličastnost starih dobrih časov,” je še zapisal Andruhovič in sporočilo sklenil s smeškom :)

Peklenski krohot

Takšna je tudi njegova četrt stoletja stara Moskoviada, sicer brez smeškov, a prepolna groteske in peklenskega krohota, ki se razlega po 220 straneh knjige. Včasih da se mu tale roman sploh ni zdel dober, nas je Andruhovič presenetil med lanskim intervjujem pred prejetjem nagrade v kraški jami. In urno dodal: “A je dober, boste videli. Napisal sem ga, potem ko sem v Moskvi preživel leta 1989-1991 in doživel zaton Sovjetske zveze. Napisal sem ga takoj po vrnitvi v Ukrajino, a zdelo se mi je, da bi bil lahko veliko boljši. Ko pa sem bral odlomke poljskega in nemškega prevoda, sem si rekel: o, pa saj sploh ni tako slab!”

V Moskoviadi skozi nenavaden preplet prve (jaz) in druge osebe (ti) pisatelj oživi študenta, ki s pisano tovarišijo stanuje v študentskem domu Gorkijevega literarnega instituta, ukleščen med režim in alkohol ter zaposlen s sestavljanjem poročila svojemu oddaljenemu Velikemu Knezu.

Kakor v Dvanajstih krogih tudi v Moskoviadi preteče ogromno alkohola, celo več. “Svoj čas so te učili, da je rimski imperij umrl pod udarci sužnjev in kolonov. Ta imperij bo umrl pod udarci pijancev,” si mrmra študent. “Zato bi se moral pravočasno pobrigati za svoje pijance. Ne bi se smel boriti z liberalističnimi ali nacionalističnimi mlini na veter ne loviti čarovnic religioznosti ali duhov varstva človekovih pravic, temveč zgolj poskrbeti za svoje zveste pijance. Da bi se vedno lahko nalili. Da bi ljubili svoje grde ženske. Da bi se razmnoževali in delali sebi podobne otroke. Samo to.”

Napeta pustolovščina

Ampak ne, pijača teče in Andruhovič s silovitimi zamahi portretira “nekakšen finalni spektakel svetovne zgodovine” - tu so farizeji in saduceji, hazarderji, pisarji, morilci in sodomiti, bodibilderji, oderuhi, pravoslavni duhovniki, cirkuški komedijanti, harekrišnovci in še marsidko.

Otto von F. med njimi skuša nekako preživeti, se v napetih poglavjih ogniti tako brutalnim someščanom kakor tudi ogromnim podganam, ki ogrožajo mesto. Vmes najde čas za premišljevanje o politiki in rusko-ukrajinskih odnosih, na skrivnostnem podzemnem shodu pa prisluhne temačnim silam. “Referendum je idealen način manipulacije z ljudmi, saj jim prepušča iluzijo, da sami odločajo o svoji usodi,” na predavanju grmi govornik s črno nogavico na glavi. In malo zatem hvali deportacijo kot “prečudovito sredstvo zoper kakršnekoli nacionalne probleme”.

Jurij Andruhovič svet zre skozi očala groteske, a ga vidi moteče jasno in ostro.


Najbolj brano