“Pisatelju sem se ob vsakem stavku klanjal”

Najnatančnejši bralec je prevajalec. Letošnjemu vileniškemu lavreatu Iliji Trojanowu, leta 1965 v Bolgariji rojenemu pisatelju, ki ga je burna pot peljala na več koncev sveta in se vsaj začasno ustavila na Dunaju, bomo prisluhnili na festivalu. Med čakanjem pa smo se pogovorili s prevajalcem njegovega temeljnega, vznemirljivega, tako obsežnega kakor tudi globokega romana.

 Prevajalec Brane Čop pravi, da Ilija Trojanow ne piše literature, ampak Literaturo.  Foto: Bernhard Ludewig,Goethe-Institut
Prevajalec Brane Čop pravi, da Ilija Trojanow ne piše literature, ampak Literaturo.  Foto: Bernhard Ludewig,Goethe-Institut

V romanu Der Weltensammler (Zbiralec svetov) polnokrvno zaživi sila nenavadna in zanimiva zgodovinska osebnost, sir Richard Francis Burton (1821-1890), britanski raziskovalec, častnik, jezikoslovec, prevajalec, kartograf, pisatelj, filozof, vohun in še kaj. Izvirno literarno mojstrovino je pred tremi leti prevedel Brane Čop, sicer skrbnik nemške zbirke v Centralni tehniški knjižnici v Ljubljani.

Kdaj ste prvič slišali za Ilijo Trojanowa?

“Pozna se, da je roman v nemščini napisal Slovan. Ker ima drugačen odnos do tega jezika kakor rojeni govorec. Nemec je tog, 'priden', priučeni pisec slovanske krvi pa je v nemščini še pa še inventiven.”

“Bilo je leta 2006, takrat sem delal v nemški čitalnici naše knjižnice, ki jo je deloma sponzoriral Goethe-Institut. Pritegnila me je novica, da je na Leipziškem knjižnem sejmu dobil nagrado Ilija Trojanow. Njegov roman sem si takoj priskrbel, saj me je zanimalo, kako je tale nenemški pisatelj obdelal ambiciozno nalogo in toliko pohval požel z romanom v nemščini. Knjigo sem z navdušenjem pogoltnil in zatem pozabil nanjo, devet let zatem pa z založbe Beletrina dobil ponudbo, da Zbiralca svetov prevedem. Seveda sem nemudoma prikimal.”

S čim vas je Trojanow očaral? Oziroma: s čim vse?

“Mislim, da Burton in Trojanow lahko marsikoga pomirita, saj do muslimanskega in drugih svetov gojita izjemno spoštljiv odnos.”

“Iz njegovega besedila veje iskrena, popolna posvečenost obravnavani temi, obenem pa je pisatelj precej 'šparoven' - manj pove, kakor ve. Sir Richard Francis Burton ga je tako pritegnil, da je Trojanow sedem let raziskoval njegovo življenje in delo, tri mesece pa peš potoval po Burtonovih sledeh na različnih koncih sveta. Ravno zato je lahko tako iskren in prepričljiv. Čudovit je njegov jeguljasti slog pripovedovanja. Roman je sestavljen iz treh obsežnejših poglavij: najprej Burtonu sledimo po Indiji, zatem v Arabiji in nazadnje še v Afriki. Zgodba je zelo rafinirana, bralcu jo vsakič pripoveduje druga oseba s samosvojim tonom, Burton sam pa se ne oglaša, razen v nekaj fiktivnih dialogih. V prvem poglavju ga opisuje njegov indijski služabnik Naukaram ...”

Pa še tu je zgodba dvoslojna: bralec sledi tako običajnejši pripovedi kakor tudi služabnikovim spominskim, poznejšim izpovedim.

“Iz njegovega besedila veje iskrena, popolna posvečenost obravnavani temi, obenem pa je pisatelj precej 'šparoven' - manj pove, kakor ve.”

“Res je, a poglavje zato še ni razlomljeno, saj se oba načina čudovito prepletata in ujemata. Trojanow lepo opisuje, kako temeljito Burton spoznava indijsko kulturo, se pri brahmanu uči sanskrta in skuša postati Hindujec. V drugem delu postane musliman, med vrsticami je celo povedano, da se je dal obrezati. Kot baje prvi Evropejec je obiskal Meko in Medino, se udeležil hadža, kar je bilo tedaj nezaslišano. In to je za njim ponovil tudi Trojanow! V arabskem delu pripoved tke več prič, ki naj bi potrdile Burtonovo sleparsko, vohunsko vlogo, v tretjem pa se Burtona spominja ostareli Sidi Mubarak Bombaj, njegov spremljevalec, črni Afričan, ki se mu je za las uspelo ogniti suženjstvu. Sodeloval je pri odpravi, med katero sta Burton in John Hanning Speke iskala izvir Nila in odkrila Viktorijino jezero. Sidi Mubarak Bombaj ima spet drug ton pripovedi, saj spomine pripoveduje svoji družini, vnukom, sosedom. In se pred njimi ustrezno hvali.”

Čisto na rep romana je Trojanow pripel še krajši epilog, imenovan Razodetje z dialogom škofa in duhovnika ...

“... kjer se izkaže, da je bil Burton brezverec, da se je med potovanjem celo pomuslimanil, torej ga pred smrtjo nikakor ne bi smeli dati v poslednje olje.”

Nemščina je bogata, slovenščina pa spevna

Je bilo tako kompleksen roman težko prevajati?

“Pri mojih šestdesetih letih in s to in ono izkušnjo ne. Doštudiral sem nemščino in umetnostno zgodovino, prebral kar nekaj knjig v nemščini in jih dober ducat tudi prevedel, tako da sem lahko med novo nalogo resnično užival. In se pisatelju ob vsakem stavku klanjal. Skušal sem biti zadržan, saj prevajalec ne sme uveljavljati svojega ega. Sem pa vsekakor skušal v slovenščino preliti avtorjeve odlike. Pozna se namreč, da je roman v nemščini napisal Slovan. Ker ima drugačen odnos do tega jezika kakor rojeni govorec. Nemec je tog, 'priden', priučeni pisec slovanske krvi pa je v nemščini še pa še inventiven. Najti sredi nemškega proznega besedila toliko aliteracij, ponavljanj istih soglasnikov - to je fantastično! Lepo mi je bilo iskati slovenske ustreznice.”

Ste tudi sicer med prevajanjem opažali, da je Trojanow priučen nemški pisec, ne rojeni govorec tega jezika?

“Sem. Spet se mi je pokazalo, da se priučen odlikuje s kakovostnejšo nemščino od marsikaterega rojenega govorca. Fascinirajo me pisci, ki se odločijo za tuj jezik in ga tako temeljito spoznajo, da ga nekega dne osupljivo obvladajo. Po babici sem Avstrijec, nemščina mi je bila položena v zibko, vrtec in prva leta osnovne šole sem obiskoval v Celovcu, tako da sem skoraj rojeni govorec. Ker mi je nemščina blizu, vendar imam do nje kot Slovenec tudi distanco, toliko laže vidim, kako drugačen je odnos prišleka - lahko bi celo rekli, da je nespoštljiv, saj si drzne spreminjati jezik in v njem izumljati. To je pri Trojanowu zelo diskretno, a sem med prevajanjem vseeno opazil. Pa ne samo pri njem, tudi pri kakem drugem piscu. Soroden je na primer Rafik Schami, ki je v sedemdesetih letih v Nemčijo prišel iz Damaska. Njegova nemščina je orientalna, topla, bogata, čustvena ... Taka, kakršne Bavarec ali severni Nemec ne moreta pisati. Zanimivo je tudi, da so priučeni pisci stilistično briljantni. Prav ker so priučeni, se potrudijo, da so še malček boljši od okolja, v katero so se priselili.”

Zanimivo je, da Trojanow poezijo piše v angleščini, pri prozi pa mu bolj ustreza nemščina - pravi, da je neverjetno bogat in prožen jezik.

“Se popolnoma strinjam. Pred kratkim sem za Beletrino prevedel še pesniško zbirko Michaela Krügerja Notranja skrivnost. In spet se mi je pokazalo, kako je ta jezik onomatopoetsko bogat - koliko različnih izrazov pozna za šume, ptičje oglašanje, šušljaje listov ... Včasih imam težave z iskanjem ustreznic v slovenščini. Tu smo mi bolj leseni.”

Pri čem smo pa prožnejši, bogatejši?

“Slovenščina je čudovita, ker je v njej zelo lahko najti rimo, asonanco, aliteracijo, ritem. Imamo speven jezik. Nad vse pa nas seveda dviga dvojina, ki še posebej blesti v ljubezenski poeziji. Dragoceno je seveda tudi, da imamo spol že določen v glagolu, česar v nemščini ni.”

Ste se med prevajanjem Zbiralca svetov posvetovali tudi s Trojanowom?

“Niti malo ni bilo potrebno. Osvojiti sem moral samo nabor izrazov iz indijskega, arabskega in afriškega sveta, ki jih navaja Trojanow. Ko sem videl, koliko jih je, sem se odločil, da v slovenskem prevodu krepko razširim slovarček manj znanih ali povsem tujih besed na koncu knjige. Zakaj bi bralca mučili?”

So vam bili ti svetovi znani že od prej?

“Ne, z vsem sem se moral seznaniti čisto na novo. Obenem sem občudoval, kaj vse je Trojanowu uspelo vtkati v pripoved o Burtonu. V indijskem delu vešče obravnava problematiko britanskega kolonializma, v drugem pa lepo prikazuje doslednost muslimanskih veljakov, ki jih začneš prav spoštovati. Začutiš, s kako velikim spoštovanjem je Burton pristopil k vsaki od teh kultur. Navsezadnje je v angleščino prevedel tako Tisoč in eno noč kakor tudi Kamasutro. Pil je tuje jezike in z njimi tudi nove in nove kulture. Za hadž, romanje v Meko, se je preobrazil v muslimana. Treniral je tudi telesno govorico, da je bila podobna arabski. Pazil je, da leve roke ni uporabljal za plemenite stvari, saj je namenjena neuglednemu čiščenju telesa. Burton je bil izjemno pozoren, tankočuten in osupljivo razgledan mož - na koncu pa je pristal v Trstu kot nekakšen odvržen konzul! Tiste tri kulture so ga tako vsrkale vase, da ga ob vrnitvi še njegovi lastni Britanci niso več razumeli. Doletela ga je prav bedna usoda pisarčka.”

Kaj pravite, v čem je roman Ilije Trojanowa moderen, sodoben?

“V pisateljskem pristopu, izvirnem načinu pisanja, stilistični briljanci.”

Tudi temi? Aktualne so napetosti med zahodnim in muslimanskim svetom …

“Vsekakor! Mislim, da Burton in Trojanow lahko marsikoga pomirita, saj do muslimanskega in drugih svetov gojita izjemno spoštljiv odnos. V islamu so skrajneži izjema, manjšina, sicer je to pač ena od treh velikih monoteističnih religij, ki je v osnovi miroljubna.”

Trojanowa vse zanima in potuje, kamor je pač treba

Če pobrskamo po Cobissu, hitro ugotovimo, da prevajate tudi skandinavske avtorje.

“Ampak po ovinku, prek nemščine. V dogovoru z Mladinsko knjigo sem vskočil, tako da sta lahko v slovenščini pravočasno izšla romana Arta Paasilinne Deset prisrčnih trmoglavk in Ladjar z lepimi stopali ter roman Jonasa Jonassona Analfabetka, ki je obvladala računstvo.”

Lahko Trojanowa sploh primerjate s tema pisateljema?

“Ne, Paasilinna ali Jonasson sta lahkotna in zabavna, Trojanow pa je umetnik. Ne piše literature, ampak Literaturo.”

Ste se poglobili tudi v druga dela njegovega opusa?

“Prebral sem roman Tajanje v prevodu dolgoletne znanke in kolegice Mojce Kranjc, ki je nalogo čudovito opravila. Še posebej z zanimanjem pa sem prebral knjigo Nomade auf vier Kontinenten: Auf den Spuren von Sir Richard Francis Burton (Nomad na štirih kontinentih: po sledeh sira Richarda Francisa Burtona), v kateri je Trojanow leta 2007 opisal nastajanje Zbiralca svetov. Je čudovita bibliofilska izdaja, v kateri poroča, kako je potoval po Burtonovih sledeh, kako so ga sprejeli v različnih deželah, kako se je tudi sam udeležil hadža, s kakšnimi triki se mu je uspelo zliti z okoljem ... Prebral sem tudi knjigo Angriff auf Freiheit (Napad na svobodo), v kateri s soavtorico Juli Zeh kritizira državno nasilje in razkriva, kako vse nas nadzorujejo. Neverjetno, med koliko tematik je razpet ta možakar! Vse ga zanima in očitno ima tudi možnosti, željo, voljo in energijo, da se odpravi, kamor se je za razumevanje določene teme pač treba odpraviti.”

Ob slovenskem izidu Zbiralca svetov je prišel tudi v Ljubljano. Sta se spoznala?

“Sva se, ko se je Amalija Maček z njim in Miho Mazzinijem pogovarjala v Cankarjevem domu. Takrat sva si prvič segla v roke in govorila.”

Kakšen vtis je naredil v živo?

“Doživel sem, kar sem že z nekaj drugimi avtorji, na primer s Petrom Handkejem in z Martinom Walserjem - pisatelj se odpre, se ti povsem posveti in ti da občutek, da v tistem trenutku na vsem svetu obstajaš samo ti.”


Najbolj brano