Literatura v preseku družbe, družba v preseku literature

Zakaj bi se ukvarjali s književnostjo - ali - zakaj bi se moj otrok moral učiti o literaturi in še sploh o poeziji?

Da občasno naletim na tovrstna vprašanja, me več ne preseneča. Navadil sem se že nanja, a priznam, da me še vedno včasih stisne. Še posebej če jih slišim, kot se tudi zgodi, od ljudi, ki delajo ali nameravajo delati v šolstvu, in še posebej, če so to učiteljice jezikov. Šolstvo je, kot je pred desetletji odkrival Louis Althusser, eden glavnih ideoloških aparatov države, pa bi bilo kajpak dobro, da se tega zavedajo tudi tisti, ki so ali bodo v njem zaposleni.

Ravno takšna vprašanja namreč kažejo, kako je literatura stisnjena v presek družbe. Na vprašanje, zakaj se ukvarjati s književnostjo, je ob koncu 20. stoletja odgovarjal literarni antropolog Wolfgang Iser, rekoč, da je fikcijskost književnosti tisti prostor, ki se v iskanju smisla odvezuje od vsakdanjega, “dejanskega” sveta; je prostor, ki izničuje ta svet kot edino možnost razumevanja tako našega bivanja kot tudi sveta samega. K temu bi lahko dodali, da književnost s svojo fikcijsko naravo “običajni svet” kritično prevprašuje - in to je ena izmed lastnosti, ki jih v tem času kronično primanjkuje, posledica pa so lahko tudi neljuba vprašanja o smislu književnosti.

Na vprašanje, zakaj se ukvarjati s književnostjo, je ob koncu 20. stoletja odgovarjal literarni antropolog Wolfgang Iser, rekoč, da je fikcijskost književnosti tisti prostor, ki se v iskanju smisla odvezuje od vsakdanjega, “dejanskega” sveta; je prostor, ki izničuje ta svet kot edino možnost razumevanja tako našega bivanja kot tudi sveta samega.

Kolokvij, ki ga o “literaturi v družbenem okvirju” organiziramo v okviru festivala Vilenica, se bo deloma naslanjal na Iserjeva izhodišča. Pa vendar se bo v prispevkih pokazalo, da stvari niso tako enostavne. Literatura in družba sta med seboj povezani: družba se znajde v kritičnem preseku literature, a literatura je veliko pogosteje, kot smo o tem pripravljeni razmišljati, sama stisnjena v ideološke mehanizme, ki “prepredejo” vsako osmišljanje družbe. Morda je v tem okviru najlažje razvidno delovanje nacionalnih ideologij, izgradnje nacionalne skupnosti, ki se vselej opredeljuje v odnosu do nekoga ali nečesa drugega: do nemškutarjev, Rusov, Američanov ... Kolokvij pa se vseeno želi osredotočiti predvsem na obdobje po drugi svetovni vojni in na različne ideološke mehanizme, ki so delovali ne le v slovenski liteaturi in drami, temveč v širših prostorih. Konec koncev gre za mednarodni komparativistični kolokvij, ki želi predvsem primerjati, ne le literature, ampak kulturni in družbeni okvir na sploh. Pa naj bo to okvir stalinističnega “prepričevanja” v nekdanjem vzhodnem bloku ali “zahodnjaškega”, kapitalističnega, veliko bolj prikritega, pa zato nič manj učinkovitega naslavljanja ljudi - državljanov, književnikov, bralcev, znanstvenikov - v zvezi s tem, kakšen naj bo edini možen način razumevanja sveta.

Kolokvij bo sicer potekal v “ljubljanskem delu” vileniškega programa, vendar se na Primorsko umešča tudi še kako drugače kot zgolj zato, ker poteka v okviru Vilenice. V sodelovanju z Društvom pisateljev in Slovenskim društvom za primerjalno književnost ga namreč organiziramo sodelavci Oddelka za slovenistiko koprske Fakultete za humanistične študije (poleg podpisanega še dr. Ana Beguš in dr. Jonatan Vinkler). Če sem nekoliko klišejski, bi rekel, da pomeni potrditev in nadaljevanje odpiranja primorske univerze v mednarodni prostor, v tem primeru ne le v znanstveni, ampak zlasti v kulturni in literarni prostor. Tega se vselej znova lahko razveselimo. 

Dr. Marcello Potocco je literarni komparativist, literarni teoretik, pesnik in prevajalec. Dela na Oddelku za slovenistiko Fakultete za humanistične študije Koper.

---