Vezi med Primorci in Prekmurci še živijo

Na festivalu Poleti v Lendavo je pretekli konec tedna minil v znamenju vezi med Prekmurci in Primorci, ki jih je usoda tesno povezala pred skoraj stotimi leti.

LENDAVA > Nizu dvodnevnih prireditev je v soboto piko na i postavila Tinkara Kovač, ki je z bendom nastopila na lendavskem Letnem odru. Primorska glasbenica pravi, da ji bo minuli konec tedna za vedno ostal v spominu: “Pa ne samo zaradi res lepega koncerta na čarobnem prizorišču, ampak tudi zaradi obiska muzeja Pince-Marof. Razkazal mi ga je gospod Stanislav Bensa, ki vodi Društvo Primorcev in Istranov v Prekmurju in mi približal drobce številnih pretresljivih usod Primorcev. Ko sva z organizatorko poslušali, kaj vse so ti ljudje doživeli, še posebej matere z otroki, sva jokali ... Sledila bom njegovi želji, da se Primorska in Prekmurje še bolj povezujeta, nekaj zamisli že imam in res se bom potrudila, da jih uresničim.”

Muzej, ki stoji v vasi Pince-Marof, spominja na lesene barake, ki so jih postavili ob priselitvi Primorcev leta 1922, ko je nastala vas Benica. Zanj skrbi Društvo Primorcev in Istranov v Prekmurju, obiskovalcem pa so v soboto poleg muzeja predstavili tudi dokumentarni film Primorski eksodus, ki so ga pred leti posneli Uroš Lipušček, Metka Lokar in Joco Žnidaršič.

Dvakrat izseljeni

Med letoma 1921 in 1932 se je v Prekmurje priselilo okrog 1300 Primorcev in Istranov; takrat sta nastali naselji Benica in Pince Marof. Na drugem koncu Slovenije so novi dom našle družine iz Brd, Vipavske doline, s Krasa in iz Istre. Večina se jih je v tedanjo Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev zatekla pred fašizmom, druge je tja načrtno naselila tedanja oblast, potem ko so se po koncu 1. svetovne vojne vrnili iz internacije in niso več imeli kam, saj je vojna za seboj pustila opustošenje. Žal pa za mnoge od njih to ni bila zadnja selitev. Leta 1942, po priključitvi Prekmurja k Madžarski, so madžarske oblasti veliko ljudi iz okolice Dolnje Lendave, med njimi tudi Primorce in Istrane, internirale v taborišče Sárvár.

Dvodnevni dogodek, posvečen primorski prisotnosti v Prekmurju, se je začel v petek zvečer, ko so na dvorišču lendavske knjižnice predstavili knjigo Usoda naših dni. V njej so zbrane pesmi, ki jih je Kraševka Agneza Papež napisala, ko je bila leta 1942 internirana v taborišču Sárvár. Za izid zbirke je poskrbelo Društvo Primorcev in Istranov v Prekmurju v sodelovanju s KD Hotiza, pesmim Agneze Papež pa so dodali pričevanja njenih sotrpinov. Po besedah organizatorjev je veliko zanimanja požel tudi dokumentarec Metoda PevcaAleksandrinke, ki je občinstvu približal zgodbo o ženski imigraciji. Zaradi revščine in fašistične asimilacijske politike so Vipavsko dolino vse do druge svetovne vojne množično zapuščali predvsem mladi. Moški so odhajali v Argentino, od koder pa se niso vračali, dekleta in žene pa v Egipt, predvsem bogato in kozmopolitsko Aleksandrijo, kjer so ostale tudi več desetletij kot dojilje, varuške, gospodinje ... Številne so se vrnile prepozno, da bi lahko doživele svoje lastne otroke in svoj dom, dobesedno svoj, saj je bil ta največkrat odplačan prav z njihovim denarjem.

Po besedah organizatorjev je primorsko obarvan konec tedna, ki so ga pripravili v sklopu festivala Poleti v Lendavo, razkril, da so vezi, ki so se pred domala stotimi leti spletle med najbolj zahodnim in najbolj vzhodnim delom Slovenije, žive še danes.

---