V Portorožu tudi animirani filmi

Festival slovenskega filma (FSF) v Portorožu ponuja tudi pregled animirane produkcije. Močna je prisotnost otroških animiranih filmov, v uradnem tekmovalnem programu so med kratkimi filmi trije animirani, eden je med študijskimi filmi, animacija pa je vstopila tudi v dokumentarec. Ne gre pa mimo dejstva: še vedno imamo en sam celovečerni animirani film.

Maček Muri: Kosilo
Maček Muri: Kosilo 

PORTOROŽ > Poleg animiranega filma o Mačku Muriju z naslovom Kosilo v režiji Jerneja Žmitka ter epizode Divji ležalnik iz risane serije Koyaa v režiji Kolje Sakside, ki sta bolj poznana širšemu občinstvu, je v uradni tekmovalni program FSF med kratke filme uvrščen tudi animirani film Gospod Filodendron in jablana v režiji Grege Mastnaka.

Gre za pilotno epizodo nove animirane risane serije za otroke in mladino, nastala pa je po eni od zgodb Andreja Rozmana - Roze o gospodu Filodendronu. Kot je povedal režiser, gre za “fine zgodbe, Filodendron pa je fin karakter”, za zgodbo z jablano pa se je odločil, ker jo je mogoče dobro prikazati v animiranem filmu brez besed.

Filodendron in Princ Ki-Ki-Do

Filodendron ima popolnoma drugačno likovno zasnovo od Mastnakove že uveljavljene serije Princ Ki-Ki-Do, pri kateri je dal režiser proste roke glavni animatorki Anki Kočevar. Ta je povedala, da je bilo karakterje v filmu treba likovno poenostaviti do te mere, da ne bi bili preveč zapleteni za animiranje. Tako so lahko narisali izrazito gibanje, ki ga je zgodba zahtevala.

“Za film sem razvila specifičen proces slikanja ozadij in barvanja animiranih likov, v katerega sta vključena tako slikanje na papir z akvareli kot tudi uporaba računalniških orodij, ki so nam omogočala hitrejše delo in bolj enakomerno barvanje. Cilj mi je bil ustvariti mehko in umirjeno likovno podobo, v kateri naj bi bila uporaba računalnika čim manj opazna,” je pojasnila sogovornica.

V preglednem sporedu otroških animiranih filmov, ki so bili na sporedu danes v sklopu FSF, je bil prikazan tudi eden od delov iz Mastnakove serije Princ Ki-Ki-Do z naslovom Steklofon. Kot je dejal Mastnak, se pripravljajo, da bi v prihodnjem letu ustvarili še dve nadaljevanji serije z naslovoma Poplava in Poskočno jajce in tako bi od leta 2013 nastalo skupno 13 epizod o ptičjem princu. Risani seriji, katere dele je bilo mogoče videti tudi na TV Slovenija, se kmalu obeta obširnejša predstavitev.

Kdaj si lahko obetamo drugi slovenski celovečerni animirani film?

Na vprašanje, v kakšni kondiciji se mu zdi slovenski animirani film, je Mastnak odgovoril, da se mu zdi kar v redu, saj sta se v zadnjih letih, tudi zaradi razpisa RTV Slovenija za izdelavo filmov neodvisnih producentov za javno kinematografsko prikazovanje, precej dvignila količina in nivo animacije. “Upam, da bo približno tako tudi ostalo. Kar manjka, pa je predvsem razpis za animirane serije, ki se ta hip delajo zelo stihijsko, epizoda po epizodo, in je zato tudi težko v tujini pridobiti relevantnega partnerja,” je pojasnil.

Na vprašanje, kdaj si lahko končno obetamo drugi slovenski celovečerni animirani film po Socializaciji bika Zvonka Čoha in Milana Eriča iz leta 1998, pa je razmišljal, da morda v bližnji prihodnosti, čeprav je scena na to že pripravljena, a bi tisti, ki bi se ga lotil, potreboval popolno podporo televizije in Slovenskega filmskega centra (SFC). Ocenil pa je, da bi bilo mogoče animirani celovečerec, sicer v 2D tehniki, posneti tudi za ceno aktualnih igranih filmov.

Ljubezen in hrepenenje

Med študentskimi filmi se je na festival uvrstil animirani izdelek mladega zamejskega ustvarjalca Lea Černica z naslovom Ples ljubezni. Kot je dejal Černic, je želel v tem filmu povedati nekaj lepega o ljubezni in hrepenenju. “Včasih se pred ljubeznijo počutim le kot mala pika, ki občuduje gigantsko maso lepote. In se kot mala pika ne znam ubadati s to ogromno silo, ker je ne znam prijeti v roke. Rad si predstavljam, da sestavljajo te kretnje nek zelo neroden ples, ki ga pravzaprav ne znam plesati. Nikamor ne gre, ampak tam stoji, živi, zaživi,” je opisal režiser in scenarist.

Dodal je, da je film v celoti animiran v tehniki tradicionalne risane animacije, zaradi neizkušenosti in radovednosti pa je v določenih delih uporabil tehniko rotoskopije. “To je zvrst risane animacije, kjer animator riše na podlagi posnete igrane video podlage,” je pojasnil.

O stanju na področju animiranega filma v Sloveniji pa je dejal, da se mu zdi, da lahko majhnost Slovenije avtorjem dopušča izjemno svobodo pri ustvarjanju. “Kljub temu, da je animirani film še naprej neupravičeno razumljen kot drugorazredna forma filmske umetnosti, se mi zdi, da se počasi nekaj premika. Kot mlad filmski ustvarjalec sem neizmerno hvaležen avtoricam in avtorjem, ki so kot prvi začeli ustvarjati animirani film na Slovenskem in so dokazali, kakšen čustveni naboj lahko nosi,” je dodal avtor, ki ključ za prihodnost prepoznava v spodbujanju osnovne radovednosti o animaciji preko delavnic in predavanj ter v kakovostni distribuciji.

Animirani filmi niso le 'risanke za otroke'

V sredo je bil v Cankarjevem domu premierno prikazan dokumentarni film Dušana Moravca o Ivanu Cankarju z naslovom Tisoč ur bridkosti za eno uro veselja, ki vključuje tudi animirane dele. Te je ustvarila že omenjena Anka Kočevar, ki je pojasnila, da je pri nas pojavljanje animacije v celovečernih filmih redko, a so avtorji teh sodelovanj veseli.

“So znak odprtosti do animiranega filma tistih, ki ustvarjajo v drugih filmskih oblikah. To vsakokrat razumem kot resnično prepoznanje drugih režiserjev in režiserk, da animirani filmi niso le 'risanke za otroke'. To pa je dobro vedno znova potrjevati aktivno, ravno s takšnim sodelovanjem. Dobrodošla posledica tega je, da se animirani film širi med občinstvo, ki ga sicer ne spremlja,” je povedala animatorka.

Na vprašanje, kako je prišlo do sodelovanja pri konkretnem dokumentarcu, je pojasnila, da imamo iz Cankarjevega časa na voljo bogato fotografsko gradivo ter tudi izjemne risbe, na primer Hinka Smrekarja, manjkajo pa seveda arhivski posnetki. “K sodelovanju so me povabili, da bi z risanimi animirani deli v dokumentarnem filmu nadomestili ta manko, gledalca naj bi vizualno prestavili v preteklost. Po drugi strani naj bi risani animirani deli učinkovali predvsem atmosferično,” je dejala.

Sicer je izrazila obžalovanje, da je edini slovenski animirani celovečerec doslej Socializacija bika, po drugi strani pa so avtorski kratki filmi Špele Čadež in Dušana Kastelica v svetovnem merilu izjemno prepoznani, “kar nedvomno pomeni, da je kreativna moč slovenske animacije na vrhuncu, financiranje in podpora s strani odločevalcev pa nezadostna”. Vsemu trudu stroke ter uspehu navkljub je po njenih besedah animirani film v Sloveniji še vedno potisnjen na rob.


Najbolj brano