To ni otročarija, temveč resno delo!

Kaj nam ostane od otroštva? Marsikdaj zlasti spomini. Med lepšimi so gotovo podobe iz slikanic, za katerimi kasneje nekateri pogledujejo po bolšjih sejmih ali knjižnih antikvariatih, da bi morda z njimi odprašili nekdanjo brezskrbnost. Ime Solkanke Ane Zavadlav je večkrat napisano z manjšimi črkami kakor so avtorice in avtorji zgodb, ki jih ilustrira, a v spomine se najprej usidrajo njene podobe. Včasih tudi samo te.

SOLKAN > Resnici na ljubo je ime Ane Zavadlav danes vse prej kot neznanka. S svojim čričkom je bila v začetku leta med prejemniki velike nagrade na 4. mednarodnem ilustratorskem natečaju v Južni Koreji, aprila ga je razstavila na prestižni kurirani ilustratorski razstavi na bolonjskem knjižnem sejmu otroške literature, pred nekaj tedni pa je zanj prejela še Levstikovo nagrado. Samostojno razstavo je imela tudi na nedavnem Mestu knjige v Novi Gorici, njeno ime pa najdemo tudi v zborniku Na začetku je bila črta - 70 let likovne ustvarjalnosti v mestu, kjer pa se predstavlja s fotografijami. Kar ne preseneča, saj je vnukinja pokojnega profesionalnega fotografa Alojza Pavšiča, ki je v Solkanu postavil na noge znan atelje Pavšič-Zavadlav.

Kljub temu ni človek, ki bi užival, ko so objektivi usmerjeni vanj. “Morda bo zvenelo dolgočasno, a že kot otrok sem vedela, da bom risala. Malce je gotovo vplivalo na mojo pot tudi to, da izhajam iz družine fotografov. Neizbežno si zaznamovan z vizualnim, saj vselej pogleduješ za lepo sliko, dobrim kadrom. Po akademiji, kjer sem končala slikarstvo, pri profesorju Janezu Berniku, sem se vpisala še na grafično specialko, a razstave, neprestano utemeljevanje svojega dela in dokazovanje … vse to je bilo zame preveč,” pravi ustvarjalka. V zgodbi, v avtorskem delu drugih je našla varno osnovo za raziskovanje in eksperimentiranje z neskončno svobodo domišljije.

Ana Zavadlav

ilustratorka

“Za otroke res ni vse dobro: če ga oropaš domišljije in radovednosti, si ga pohabil za vedno.”

“Ugotovila sem, da me res zanima ilustracija, saj mi besedilo nudi zatočišče. Ni se mi treba izpostavljati in pojasnjevati, zakaj sem kaj naslikala in kaj sem s tem mislila. To mi ni šlo od rok,” se spominja. Ob tem soglaša z mislijo, da redke ilustratorje bralci prepoznajo na ulici, ter dodaja, da se mnogi ilustratorji skrivajo za svojimi podobami. In kakor smo ji mi, ji tudi marsikdo drug pove, da so ji njeni junaki podobni: “Pa tudi Marjan Manček in Zvonko Čoh sta podobna svojim! (smeh) Pravijo mi tudi, da so tatkoti podobni mojemu možu, sploh pa nekaj časa vsak riše svoje otroke ...”

Čriček ima svoje oboževalce

Danes jo mnogi poznajo po njenih ilustracijah v najbolj priljubljenih otroških revijah. Pred skoraj dvajsetimi leti so ji prve objavili v Cicibanu, kjer odtlej redno objavlja, tako kakor še v drugih revijah, kot so Cicido ali Mavrica. “Začneš z manjšimi, lažjimi slikicami, v križankah, denimo. Jaz sem počasi napredovala. Med prvimi knjigami so bile pesmi, knjiga Slovenski pesniki o Sloveniji, kjer so bolj slikarske ilustracije, napol abstraktni akvareli pokrajin. Potem je prišla knjiga, ki je v tedanji paniki nisem zmogla izpeljati do konca. Vse sorte je bilo. A sem k sreči dobila tudi drugo priložnost. In sem zagrabila. Poti nas, ilustratorjev so seveda zelo različne,” poudarja Zavadlavova. Nikoli ni imela občutka, da bi imela poseben slog, na podlagi katerega bi dobivala delo. “Oblikovala in trenirala sem risanje skozi delo za revije, tehniko pa mi narekuje besedilo. Čriček je narisan z ogljem, ker mi je zgodba narekovala primarno risbo. Sicer danes veliko kombiniram računalniško risbo z barvicami,” pojasnjuje. S svojimi ilustracijami v knjigi Čriček in temačni občutekToona Tellegena je Ana Zavadlav marsikoga, navajenega njenih pisanih podob, presenetila in navdušila. “Čriček ima fane,” se nasmeje. “Včasih se mi zdi, da je postal že kar svoja entiteta, ki kar potuje naokoli. Je gotovo izjema v mojem delu,” pove in doda, da ji je bila zgodba zelo všeč. Še več, živalske zgodbe priljubljenega nizozemskega pisatelja so ji bile že od prej pri srcu.

Ko je nekega dne na uredništvu Mladinske knjige opazila njegovo delo, je kar dahnila: “Joj, to bi jaz zelo rada ilustrirala.” In knjiga, sicer primarno namenjena zrelejšemu bralstvu, je prišla v prave ilustratorske roke. “Od nekaj predvidenih vinjet, so se meni kar odpirale nove in nove. Čriček je tako človeški, toliko plasti ima, da ga na različnih filozofskih ravneh razumejo otroci in odrasli. Črička sicer uporabljajo tudi kot terapevtsko knjigo pri zdravljenju depresije, a tega izraza ni avtor nikoli uporabil, ker, kot sem brala, o tem ni razmišljal na tak način. Čriček je otožen, a o čustvih spregovori izjemno nežno, nepridigarsko. Ne želi te spremeniti. Nič ti noče. Samo je. In v tem sem se prepoznala. Tudi jaz si tako želim delovati. Pri ilustracijah in v življenju,” razmišlja. Ob tem se hudomušno nasmeje, da je prav zadovoljna z osamosvojitvijo svojega Črička, ki je postal nekakšen samostojen lik: “Prav super, da se lahko znova skrijem za njim.”

Ana Zavadlav ne sodi med tiste javno prisotne ustvarjalce, ki bi redno opozarjali na slabe razmere in neurejeno likovno tržišče pri nas, saj ima dela na pretek. Vendarle mora za preživetje kombinirati dolgotrajnejše delo s slikanicami in redno za revije. “Če bi hotel preživeti od slikanic, bi moral vsak mesec ilustrirati eno, kar je ubijalsko. V tujini se uveljavljeni ilustratorji lahko z eno knjigo ukvarjajo leto ali dve. Za nas je to nepredstavljivo.”

Ilustracija je kot časovna kapsula

Svoje odgovornosti se kajpada zaveda. “S podobami zleze vate nekakšno vzdušje iz otroštva, ki ga nosiš neprestano s sabo. Za moje so poskrbele ilustracije Ančke Gošnik Godec. Kako močni občutki so še danes prisotni, ganjenost, ko jih, že odrasla, kje zagledam! Ne predstavljam si, kako živiš, če nimaš takih podob v glavi. Ko jih vidiš, delujejo kot časovna kapsula - se kar spomniš, kakšen si bil takrat ... Jelka Reichman je lepo nekoč rekla, da se časi in podobe res spreminjajo, ampak tisti temeljni občutek otroštva, otroškega dojemanja sveta, radovednost pa ostajajo,” se spominja Ana Zavadlav. Priznava, da se zadnja leta odnos do ilustracije spreminja. Veseli jo tudi velik odziv na Bienale slovenske ilustracije, ki se je v Cankarjevem domu na svoji 13. ediciji utaboril v prvi polovici leta, kjer so se lahko predstavili tako uveljavljeni kakor uveljavljajoči se ustvarjalci. Tudi sejem ilustracij na Vodnikovi domačiji, pravi, je veliko pripomogel k dojemanju ilustracije kot enakovredne, zaresne veje likovne ustvarjalnosti. Po drugi strani pa ilustracija v medijih redkokdaj doživi kritiški odziv, ki bi uporabljal več kakor pet pridevnikov, med katerimi so zanjo najpogostejši: zanimiva in pisana. “To je gotovo vrzel, saj ni resnega pristopa. Ilustracija ni plod otročarije, temveč resnega dela! In želela bi si take obravnave.”

Obenem pa jo žalosti, da šola marsikje ne spodbuja dovolj ustvarjalnosti in zato pri otrocih domišljija iz leta v leto hira: “Ustvarjalnost je potisnjena ob rob, likovni pouk je nekakšen nebodigatreba, za katerega so celo ocenjeni, pomembne so definicije, po možnosti čim bolj natančne, dobesedne, namesto, da bi se otrok z domišljijo dokopal do ustreznih odgovorov ... Za otroke res ni vse dobro: če ga oropaš domišljije in radovednosti, si ga pohabil za vedno.”

---