Stvarjenje gledališča

“To predstavo skušamo obvarovat pred tem, da bi postala apokaliptični flop stoletja,” v predstavi o delanju predstave igralec zabrusi režiserju. V Goldbergovih variacijah, ki jih bodo na velikem odru Slovenskega stalnega gledališča Trst spet ponovili drevi in jutri, se divje prepletajo biblični, gledališki in drugi motivi.

TRST > George Tabori (1914-2007), kot dramatik, scenarist in režiser uspešen tako v ZDA kakor v Nemčiji, se je kot György Tábori rodil v Budimpešti in je bil - to je tu treba poudariti - judovskega rodu in je ob vzponu nacizma moral bežati. Na sovraštvo pa je odgovarjal s satiro, kakršna je tudi svetovna uspešnica Goldbergove variacije iz leta 1991. Besedilo, prepredeno z židovskim humorjem, je prevedla Mojca Kranjc, z avtorjem uglašena pri prepletanju vzvišenega besedovanja z mnogimi citati in pritlehne govorice z zmerljivkami.

Kompleksno igro je na tržaški veliki oder postavil dvojec Robert Waltl-Ivica Buljan, prvi tokrat kot režiser in drugi kot dramaturg, vrsto vlog pa igrajo člani hišnega ansambla in gostje, vsak po dve, tri.

Goldbergove variacije s strukturo “mise en abyme”, igre v igri, od gledalca terjajo pozornost, potrpežljivost in predznanje: na odru (v uprizoritvi tudi v parterju) imamo gledališčnike, ki v Jeruzalemu ustvarjajo predstavo s prizori tako Stare kakor Nove zaveze: stvarjenje, izgon iz raja, Abrahamova namera, da žrtvuje sina Izaka, ples okoli zlatega teleta, Mojzesovo poročilo, kako mu je Bog na gori Sinaj predal deset zapovedi, na koncu pa še križanje Jezusa in dveh razbojnikov.

Bog je svet ustvaril v sedmih dneh in še našel čas za počitek, njim pa v tem času očitno ne bo uspelo dokončati predstave. Največ napetosti je med osrednjima likoma: Vladimir Jurc je kot režiser Mr. Jay avtoritaren, vzkipljiv, pohoten in zajedljiv megaloman, čigar božanske vizije se nočejo udejanjiti na odru. Za vse je kajpada kriv asistent Goldberg, ki je prestal nacistični lager, zdaj pa mora še peklensko predstavo - njegovo rano, ki se skriva pod delovno vnemo in sarkastičnimi aforizmi, postopoma odstira Tadej Pišek.

Na prizorišču, ki sta ga scenografa Ben Cain in Tina Gverović obdala s ploščami, popisanimi z besedilom študirane igre, v tako verističnih kakor duhovito odštekanih kostumih Ane Savić Gecan nastopijo še Primož Forte, Jernej Čampelj, Maja Blagovič, Saša Pavlin Stošić, Nikla Petruška Panizon, Jose in Franko Korošec. K ustrezni okornosti upodobljenih svetopisemskih prizorov je prispevala tudi koreografinja Selma Banich, poleg Bacha, avtorja naslovnih Goldbergovih variacij, pa zazveni še glasba Tamare Obrovac, klezmer se prepleta z rockom in elektroniko, v disku pa zaplešejo in zapojejo zlobni Judje, upodobljeni kot Hell's Angels.

V okajenem prizoru se skuša razplamteti tudi seksualna strast, v tej godlji pa se najde celo prostor za imitiranje: dialog Piškovega žižkastega Mojzesa in Jurčevega nekako rodetastega Arona je humoren, a tu deluje kot tujek. Učinkovitejši je monolog, v katerem modernizirane pripovedi o Jošui ne govori Mr. Jay kakor v besedilu, marveč igralec Jose, ki z mikrofonom sestopi med gledalce, medtem ko slišano iz ozvočenja upodabljajo drugi na odru: nemo, karikirano, smešno in obenem presunljivo.

---