Strup, po zaslugi vrhunske igre slasten in užiten

Strupeno in ganljivo besedilo, natančna režija in vrhungombska igra so glavne poteze tržaške uprizoritve Bernhardove igre Videz vara, ki jo bodo še zadnjič letos v mali dvorani Slovenskega stalnega gledališča uprizorili drevi ob 19. uri.

V tržaški postavitvi Bernhardove igre Videz vara blestita igralca Ivo Ban (levo) in Vladimir Jurc.   Foto: Andraž Gombač
V tržaški postavitvi Bernhardove igre Videz vara blestita igralca Ivo Ban (levo) in Vladimir Jurc.  Foto: Andraž Gombač

Kontroverzni avstrijski pisatelj in dramatik Thomas Bernhard (1931-1989) je neusmiljeno bičal rojake, njihovo malomeščansko, klerikalno nrav in vanjo zakoreninjen nacizem. Znan je tudi njegov odpor do snobovskega gledališkega sveta okrog dunajskega Burgtheatra, ki odmeva tudi v igri Videz vara iz leta 1983.

To je partitura za dva igralca, nujno vrhunska, saj je zunanjega dogajanja komaj kaj, zato morajo besede zazveneti ob mojstrski igri, po možnosti zabeljeni s karizmo nastopajočih v vlogah bratov: upokojenca Karl in Robert na rednih srečanjih besedujeta, se zbadata, izmenjujeta obtožbe ...

Režiser Dušan Mlakar je pri postavitvi svojega šestega Bernharda glavnino dela opravil že s pravšnjo izbiro igralcev. V svojem staromodnem, z rekviziti premišljeno opremljenem meščanskem stanovanju (scenografka Petra Veber) najprej nastopi Karl - ostarelega “artista ekvilibrista”, do patetike ponosnega na svoje davno žongliranje s kar 23 krožniki, brezhibno upodobi Ivo Ban, upokojeni prvak ljubljanske Drame. Sprva po stanovanju nerga ves pomečkan, v dolgih gatah in spodnji srajci, dobre pol ure tke monolog, poln ciničnega humorja. Med striženjem nohtov na nogah benti, ker mora za neugledno opravilo uporabljati ista očala, s katerimi bere Voltaira. Mizanscena je izpiljena, gibi so premišljeni, veliko sporoča obrazna mimika in še posebej učinkovito roke, tudi komaj opazno živčno sukanje prstana na mezincu leve roke.

Banu zatem dobro parira Vladimir Jurc, veteran traškega teatra. Njegov igralec Robert je bolj zadržane sorte, a se enako trdovratno oprijema svojega največjega uspeha - naslovne vloge v davni uprizoritvi Goethejeve drame Torquato Tasso.

Jabolko sporov med bratoma je tista, ki je z njima sestavljala ljubezenski trikotnik in za sabo pustila bolečo vrzel: Karlova pokojna žena Mathilde je vikendico v oporoki zapustila Robertu. Dečka stare šole, odeta v pusti sivi obleki (kostumograf Alan Hranitelj) med povečini zastrtim besednim dvobojem delata tragikomično inventuro. V svežem prevodu Mojce Kranjc vtis lapidarnega poročanja o minulosti in zdajšnjosti krepijo številne elipse, izpusti zlasti pomožnega glagola biti v izjavah “čisto v redu živel”, “ustvarjal zgodovino”, “igral do visoke starosti” ...

V drugem dejanju se dogajanje preseli v Robertovo stanovanje, udobnejše, manj zaprašeno. Tam dedca nadaljujeta obred, iz katerega je jasno, da nista za skupaj - drug brez drugega pa niti ne moreta. Kanarčku in ribi, v tokratni uprizoritvi živima statistoma, bi nesrečna brata lahko zavistno šepnila tudi tisto Kovičevo: blažena nerazumnost živali!  


Najbolj brano