Stari mački, nova kri

Viva ali naj živi novi spontanizem, kakor temu pravi bend Link der Wasser iz Deskel, ki čara pod vplivom desetletij glasbenega raziskovanja. Še zmeraj in spet. Kar so preigravali pred četrt stoletja, tudi danes zbuja srh. Z vokalnimi igrami novega pevca, ki je menil, da je bilo petje v skupini No Limits njegovo zadnje, pa je igra med žanri še bolj živahna.

KOPER > Skupina Link Der Wasserse je pred nekaj dnevi ustavila v Kopru in na odru Centra mladih Koper uprizorila nekakšno vrnitev, ki je obiskovalce kultnega MKC-ja vrnila v čase, ko so bili glasbeniki iz Posočja domala koprski hišni bend.

V dvorani so znova odmevali komadi 1, 2, 3, 4 ..., Menta Death, Melbourne Hashish, X. X. X., Metal, Big Babol, Indian, Ne me jebat, Bla bla bla ... Bazooka Joe in Superhik pa sta nova komada, ki ju je v zakladnico Link der Wasser prinesel Enzo Đurđević, dolgoletni vokalist istrske skupine No Limits. “Ampak se ne derem več, pač pa pojem,” poznavalce No Limitsov v pogovoru za naš časopis preusmeri Enzo.

Kaseta kot znak

“Ko so mi povedali, da Link der Wasser iščejo pevca, sem se spomnil, da sem jih pred leti poslušal v MKC-ju, še kaseto sem našel. Skratka, izjemno smo se ujeli. Od januarja se vsako soboto odpeljem v Deskle, med vožnjo poslušam najljubšo muziko, nakar še mi malo žagamo in pojemo,” pravi Enzo.

Link der Wasser so nastali konec osemdesetih let. Kreativni vrhunec so takrat doživeli z nastopoma na priznanem festivalu Novi rock (1994 in 1995). Čeprav je skupina leta 1997 prenehala delovati, sta dva člana ostala glasbeno aktivna -basist Romildo Kumar - Romi in kitarist Aleš Valentinčič - Brdonč, ki se dobro ujameta tudi v elektronsko eksperimentalnem dvojcu Harlem Underground. In se obenem veselita, ko prispe še briški bobnar Rok Peršolja, nekdanji Rodoljubac. Če so hoteli Link der Wasser aktivno pripovedovati svojo zgodbo, so potrebovali bobnarja, takšnega, odličnega, ki bi znal ponotranjiti ustvarjanje nekoč prvega ritmika benda Simona Okrogliča in ga še nadgraditi.

Usodna Never mind the Bollocks

Ko se jim je lani pridružil Rok Peršolja, je v polifonije, ki jih prinaša druženje z Link der Wasser, vnesel še eruptivno energijo mladosti, ki jo kanalizirata tudi Romi in Brdonč, medtem ko je Enzo ostal sproščen izvajalec, ki je v svojem glasu odkril pevske izraze, kakršnih doslej ni gojil.

“Naša muzika je bila od zmeraj mešanica vsega, kar smo poslušali, in to se je čutilo v naši energiji in prepričljivosti. Starejši brat je poslušal Janis Joplin, Led Zeppelin, Leonarda Cohena, flamenko, klasiko ... In to raznolikost je posrkala moja mlada podzavest. Najpomembnejše pa je bilo, ko sem dobil ploščo Never Mind The Bollocks skupine Sex Pistols. Še zmeraj, na primer, občudujem jazz, a čeprav ni imela muzika Sex Pistolsov nobene matematike, je imela 'groove'. In to največ šteje,” pravi basist Romildo Kumar, ki je plodovit ustvarjalec besedil, družbenokritičnih, humornih ter ironičnih in samoironičnih.

Ko jim omenimo, da so nas spomnili na skupino Žoambo Žoet Workestrao, Aleš Valentinčič - Brdonč pojasni, da so jih drugi zmeraj primerjali z njo, a sami podobnosti niso čutili. “Izhajamo iz istega obdobja in morda je bilo tudi naše razmišljanje podobno, zato pa je bila muzika povsem drugačna,” ostro pogleda hardcorovec iz Deskel.

Občinstvo je ogrela kanadska pianistka

Ozračje CMK-ja je pred njimi grela Jen Paches, kanadska pianistka, sestavni del hardcore-punk scene osemdesetih let, ki je po končanem študiju klavirja in kompozicije stopila na samostojno glasbeno pot in doslej ustvarila sedem albumov. Njena glasba je edinstvena mešanica klasike, folka, punka in kabaret rocka. V besedilih se ukvarja s temami, kot so odraščanje, identiteta, odnos med človekom in naravo, predniki, preživetje, staranje .... Na igriv način v hard core zlaga ščepce folka in jazza ter vse skupaj ovije v žametni kabaret.

---