“Snemanje v Sarajevu sem doživljal kot rock'n'roll”

Delavnik Martina Turka se je v minulih tednih začenjal ob sedmih zjutraj in se raztegnil do sedmih zvečer. Takšen ritem so mu narekovali zadnji snemalni dnevi celovečerca Ne pozabi dihati, tržaški režiser s stalnim naslovom v Ljubljani pa se že odpravlja v Sarajevo. Na tamkajšnjem filmskem festivalu, ki se je začel sinoči, bo namreč v torek svetovna premiera njegovega celovečernega filma Dober dan za delo.

LJUBLJANA > Posnel ga je v Sarajevu in z bosanskimi igralci. Pravi, da je bila ta izkušnja kratka, a močna in intenzivna.

Snemanje filma Dober dan za delo vam je omogočila nagrada Sarajevo City of Film for Global Screen, ki so jo na lanskem festivalu podelili prvič.

“To, da smo dobili nagrado, je bilo za našo ekipo popolno presenečenje. Gre namreč za filmski projekt, ki smo ga skorajda že pustili v predalu, saj zanj nismo mogli dobili sredstev. Zato je producentka Ida Weiss iz produkcijske hiše Bela Film ta projekt prijavila na natečaj kot zadnji poskus, da ga naredimo. Budget filma je bil 200.000 evrov, kar je za snemanje celovečerca v Sloveniji premalo, in tudi zato smo se odločili, da bomo film posneli v Sarajevu. Moram pa priznati, da sem imel pred tem snemanjem kar nekaj bojazni. V jeziku nekdanje skupne države se lahko pogovarjam, strah pa me je bilo, ali ga obvladam dovolj, da bom lahko v njem vodil igralce.”

Ampak se je izšlo?

“Ja, se je, zadovoljen sem. Pred snemanjem pa sem bil precej negotov tudi glede Sarajeva. To mesto sem namreč poznal predvsem kot turist. Precej me je begalo še to, kako adaptirati scenarij v Sarajevo, a se je izkazalo, da to ni problem, saj gre za zgodbo o preprostem človeku, ki ne more najti dela, in bi se lahko dogajala kjerkoli v regiji ... Ker sem vedel, da delam v prostoru, ki ga pravzaprav ne poznam, sem poskrbel, da sem imel močni desni roki, direktorja fotografije Radislava Jovanova Gonza in pomočnico režije Petro Trampuž, ki sta moja dolgoletna sodelavca.”

Sarajevo je zgodbo naredilo močnejšo

Kako ste izbirali igralce?

“Sam igralcev iz Bosne in Hercegovine ne poznam dovolj, da bi se spustil v casting. Pri tem mi je bila v veliko pomoč Timka Grin, ki pri iskanju igralcev na Balkanu običajno pomaga vsem režiserjem, tudi Danisu Tanoviću, delala pa je tudi casting za Angelino Jolie. Tudi za naš film je naredila odličen izbor. Samo delo z igralci pa je bilo ne glede na to, da smo imeli samo 19 snemalnih dni, izjemno enostavno. Vsi so prišli na snemanje popolnoma pripravljeni. Imajo nek poseben, spontan način igre pred kamero in pri tem režiser lahko samo uživa. Snemanje v Sarajevu sem doživljal kot rock'n'roll - bilo je kratko, a močno in res intenzivno.”

Kako je bilo snemati v drugem okolju in v drugem jeziku?

“Zame je bilo snemanje v drugem okolju, z igralci, ki jih prej nisem poznal, izjemno lepa in dragocena izkušnja. Kot režiser sem si privoščil drugačen način dela. No, izkazalo se je, da je zgodba s tem, da smo jo prestavili v Sarajevo, dobila le še močnejše poudarke.”

Zakaj?

“Potencirala se je, postala je močnejša. V Sarajevu sem v času snemanja filma in priprav nanj živel dva meseca in ga prevozil po dolgem in počez. Ko smo iskali lokacije, vstopali v bloke in hiše, tudi v predmestjih, sem dojel, da je življenje v današnjem Sarajevu res težko. Ko vidiš, s kakšnimi situacijami se soočajo ljudje tam, koliko se morajo boriti za preživetje, se ti izriše neka drugačna slika tega mesta. Pozitiven ton, ki ga je imel scenarij v začetku, je v Sarajevu postal temačnejši.”

Kakšen je Armin, glavni lik tega filma?

“Malo je dobričina, malo naiven. Drugačen je od večine, ki skuša preživeti ne glede na to, kaj stori drugemu. Predober je za ta svet in zato mu je v njem težko živeti. Ljudje smo pač različni, on pa srečuje predvsem takšne, ki so sprejeli, da je ta družba džungla in te poje, če se ne boriš. To je tudi glavna tema filma. Zgodba pa je pravzaprav intimna, prek glavnega lika poskušamo razumeti svet, v katerem živimo.”

Svet v malem

Film bo na festivalu predstavljen v bosansko-hercegovskem programu?

“Ja, gre za bosansko-turško-slovensko koprodukcijo, glavni financer filma pa je turška javna televizija, kjer bo film tudi predvajan. Z veseljem pričakujemo premiero na sarajevskem filmskem festivalu, saj nas zanima, kakšni bodo odzivi, pa tudi projekcije v Sloveniji.”

Na sarajevskem festivalu ste pokazali že več svojih filmov, nazadnje lani kratometražec Dobro unovčeno popoldne. Zakaj imate ta festival tako radi? Kaj pomeni za slovenski film?

“To je najpomembnejši filmski festival v regiji, sam ga doživljam kot svet v malem. Gledalcu ponudi res kakovosten izbor in si pogleda vrhunce leta. Tekmovalni program je vse močnejši, žal pridejo vanj slovenski filmi vse redkeje, saj je konkurenca na tem prostoru vse bolj ostra. Hkrati pa je to tudi festival, ki je izjemno prijazen do filmskih ustvarjalcev - mesto je majhno in lahko se s komerkoli srečaš kadarkoli. Zelo dobro je tudi vzdušje, festival ima občinstvo, ki ima film zelo rado in v tej umetnosti uživa. Zelo zanimivi so tudi pogovori s pomembnimi gosti, ki so odprti za vse. Spomnim se pogovora z Mikeom Lieghom, ki je govoril o svojem delu. Takšne priložnosti so za mlade filmske ustvarjalce izjemno dragocene, lahko kaj vprašaš, poslušaš, kaj vse ima povedati ...”

Čisto na začetku svoje poti ste bili pomočnik režiserja Matjaža Klopčiča pri filmu Ljubljana je ljubljena. Kaj vam je dala ta izkušnja?

“Zame je bila zelo zanimiva in dragocena. Matjaž je namreč neizmerno spoštoval vsakega, ki je sodeloval pri njegovem filmu. To, da sem lahko od blizu videl in doživel, kako se režiser, kot je bil on, ki je imel že toliko za sabo, zahvali vsakemu članu filmske ekipe - od garderoberja, rekviziterja do glavnega igralca -, je bila zame neizmerno pomembna učna ura. Ko se dela film, mora cela ekipa dihati kot eno. Če pride do napetosti, je to za film lahko le slabo. Vem, nekateri režiserji imajo radi, da se vzpostavi trd, hierarhičen, že skoraj diktatorski sistem - v smislu jaz sem vodja, vi boste delali, kar hočem, jaz se bom boril, da to dosežem, ne glede na posledice. Sam mislim, da to za film ni dobro. Mislim, da se mora na snemanju vzpostaviti družina, ki naredi vse, da je film dober, režiser pa mora poskrbeti tudi, da je celoten proces prijeten za vse. To sem se naučil od Matjaža.”

Trenutno končujete snemanje novega celovečerca Ne pozabi dihati. Kakšno zgodbo ste napisali tokrat?

“Gre za intimno zgodbo o odraščanju dveh bratov, mlajši ima 15, starejši pa 18 let. Z mamo samohranilko živita na slovenskem podeželju in sta zelo navezana drug na drugega. Ko pa starejši brat sreča prvo ljubezen, se mlajši počuti izločenega, postavljenega na stran in se trudi, da bi brata dobil nazaj. Ideja za ta film me je spremljala že približno 15 let in v nekem trenutku se mi je zazdelo, da je zdaj čas, da povem to zgodbo.”

V čem je bilo to snemanje drugačno od drugih?

“Tokrat sem prvič delal z ekipo, v kateri vse glavne like igrajo mladi igralci. Da smo jih našli, smo imeli zelo dolge in natančne avdicije, kar je bila zame tudi nova izkušnja. Na prvo avdicijo je prišlo 700 mladih - 250 fantov in 450 deklet -, mi pa smo potrebovali štiri. Pri izboru igralcev in njihovi pripravi na snemanje mi je pomagala gledališka režiserka Tijana Zinajić. Glavne vloge igrajo Matija Valant z Bleda, Tine Ugrin iz Dekanov ter Ronja Matijevec Jerman in Klara Kuk iz Ljubljane, mamo pa Iva Kranjc Bagola. Zadovoljen sem, ker so vsi res dobro pripravljeni, in uživam pri delu z njimi.”

---