Sibylle Berg: Nekaj ljudi išče srečo in crkne od smeha

Sodobna nemška pisateljica Sibylle Berg je zaslovela leta 1997 s svojim prvim romanom, ki je preveden že v številne jezike, letos bo izšel tudi v slovenščini. Jutri pa bo na novogoriškem odru doživel gledališko uprizoritev v režiji Eve Nine Lampič.

Sibylle Berg, avtorica romana Nekaj ljudi išče srečo in crkne od 
smeha, po katerem je nastala istoimenska predstava. Foto: Katharina Lütscher
Sibylle Berg, avtorica romana Nekaj ljudi išče srečo in crkne od smeha, po katerem je nastala istoimenska predstava. Foto: Katharina Lütscher

Sibylle Berg je ena najbolj prepoznavnih in provokativnih nemških avtoric, napisala je že 21 iger in 13 romanov, številne eseje in kolumne za različne časopise in revije. Njena dela so bila prevedena v več kot trideset jezikov, primerjajo jo z velikimi pisatelji, kot sta Kurt Vonnegut in Michel Houellebecq. Velja za ikonično figuro sodobne nemške umetniške alternative. Doslej v slovenski jezik še ni bilo prevedeno nobeno njeno delo, zdaj pa bomo po uprizoritvi v SNG Nova Gorica dobili tudi knjižni prevod.

Groteska o luzerjih

Nad epizodnim romanom, v katerem “v zaprtem prostoru onkraj smrti” spregovorijo egocentriki treh generacij, se je navdušila Eva Nina Lampič, prodorna predstavnica najmlajše generacije slovenskih gledališčnikov, ki bo tokrat prvič režirala v Novi Gorici. S prevajalko romana in dramaturginjo Urško Brodar bosta na mali oder postavili gledališko interpretacijo romana s šestimi igralci, nastopili bodo Arna Hadžialjević, Miha Nemec, Marjuta Slamič, Urška Taufer ter gosta Miranda Trnjanin in Luka Martin Škof.

“Sformulirala sem tudi zanimivo besedno zvezo, in sicer: posredovana pripoved z interpretacijo. To je še najbolj uporabno, če koga zanima, kaj počnemo. Igralci pripovedujejo zgodbo, ki so jo prebrali, in zraven včasih še povejo, kaj si o tem mislijo.”

Eva Nina Lampič

režiserka

Poseben pristop k ugledališčenju

Ustvarjalci predstave so pod vodstvom režiserke pristopili k uprizoritvenemu postopku na drugačen način, kot je sicer ustaljen. Za celotno ekipo je bil velik izziv odločitev, da so se skupaj soočili s celotnim sveže prevedenim romanom in postopoma izoblikovali elemente besedila, ki bodo vključeni v predstavo. Več o tem si lahko preberete v odlomku iz prispevka, ki ga je za gledališki list napisala režiserka.

Eva Nina Lampič: Namesto samointervjuja

Urednica Martina Mrhar si je zaželela, da bi bil v gledališkem listu intervju z mano in mi poslala spisek vprašanj, pravi, da lahko tudi v živo, če želim, ampak jaz sem bila s pisno verzijo povsem zadovoljna, pisno izražanje mi gre boljše kot ustno, in tako sem rekla prav, zmenjeno, rekla pa sem še, da bi pravzaprav raje naredila kar samointervju, se pravi, da se intervjuvam sama, da pa bom kakšna njena vprašanja morda upoštevala.

Samointervju se mi zdi fajn, ker se lahko vprašam in povem, kar si pač jaz želim. In mi ni treba nikomur slediti. Zdi se mi super oblika za samorefleksijo dela in sploh vsega. Ampak odkar sem napisala svoj prvi in drugi samointervju, je vseeno nekako minilo pet let.

In tako se lotim in naredim prvo verzijo samointervjuja.

In nehote odgovorim na pravzaprav vsa Martinina vprašanja. Kar je v popolnem nasprotju z mojo osnovno željo, da se pogovarjam sama s seboj, ker pogovor same s seboj je pač lahko pogovor same s seboj, samo če je pogovor same s seboj.

In potem vseeno preberem še enkrat, ampak nisem zadovoljna in se odločim malo sčrtati ta potencialni samointervju, ki ni samointervju, mogoče bo kaj pomagalo.

In popravim.

In skrajšam.

In še vedno nisem zadovoljna.

In se odločim samointervju kar v celoti črtati.

Tako da ga ne bo.

Povem pa lahko, kaj je v tem samointervjuju bilo.

Skratka, samointervju sem najprej začela s svojim klasičnim omahovanjem, kako naj začnem in od kod poznam formo samointervjuja (ker se je nisem sama spomnila). In omenila prvo referenco.

Potem sem začela odgovarjati na Martinino vprašanje, kako kaj potekajo vaje. In kako je delati predstavo, ker delamo po romanu in ne po dramski predlogi, kot je običajno, skratka, kako nam kaj gre ta za gledališko hišo neobičajni proces.

In jaz sem prijazno in potrpežljivo odgovarjala, kako potekajo vaje in da v redu in da seveda, da je malo drugače in da je malo drugačen stil in da se v glavnem ukvarjamo z naracijo. In da ja, ker je malo drugače, je tudi igralcem malo novo. Delamo pa tako, da igralci preberejo poglavje in ga potem povejo s svojimi besedami. Da pripovedujejo, kaj so prebrali. In z nekim odnosom do prebranega. In ja, vmes se malo tudi kregamo, zaradi takih in drugačnih reči, ampak nič nenavadnega. Eni deli so narativni, drugi deli pa skoreografirani.

Ampak v resnici pa sem razmišljala, da bi raje rekla kaj o tem, da zakaj je to sploh tak problem, zakaj se poudarja, da to pa ja ni običajno in kaj pa je običajno in zakaj bi morali delati tako, kot da je to nekaj neobičajnega. Tudi umetniški vodja naslavlja ta projekt kot posebne sorte eksperiment. No, saj je res, da delamo malo drugače, ampak tako drugače pa spet ne.

In da se načini dela (tudi v gledališču) spreminjajo, in kaj zdaj.

Če že kaj, bi rekla kaj o tem, da me trenutno zanima pač druge sorte prezenca na odru.

Roman sem si izbrala, ker nisem hotela delati nič z dialogi. Hotela sem, da se ljudje na odru pogovarjajo direkt z mano v dvorani. Brez filtrov in mask. Meni je zanimivo gledati ljudi. Ne ljudi, ki se skrivajo za drugimi ljudmi. In ki se pogovarjajo med seboj in me ne opazijo in so sami sebi najbolj pomembni, jaz pa jih moram gledati.

Sformulirala sem tudi zanimivo besedno zvezo, in sicer: posredovana pripoved z interpretacijo. To je še najbolj uporabno, če koga zanima, kaj počnemo. Igralci pripovedujejo zgodbo, ki so jo prebrali, in zraven včasih še povejo, kaj si o tem mislijo.

Šest ljudi pripoveduje roman. Recimo, podobna situacija, kot kadar gre kdo na potovanje oziroma hoče pač povedati zgodbo, izkušnjo, karkoli, skratka nekaj zanimivega, kar se mu je zgodilo. Mi delamo isto. Samo da ne govorimo, kaj se je zgodilo zadnjič, ampak kaj se je zgodilo fiktivnim osebam iz tega in tega romana.

In potem sem govorila, da me pripovedovanje o nečem drugem, ki postane dejanje samo, zanima že dlje časa. Ja, s tem sta povezana vsaj dva nedavna projekta, eden je Potencialna predstava, ki je predstava o predstavi, ki je ni, in se potem s publiko pogovarjamo o njej, kar je tudi predstava, in pa Abonma, ki je serija epizod, ki ali a) komentirajo predstave po vzoru športnega komentiranja ali b) dekonstruirajo obstoječe gledališke predstave iz institucij. Skratka, neke vrste angažirano gledališče, ki se sprašuje, kaj in kako in zakaj delamo in gledamo.

In potem me je Martina vprašala, če lahko povem, katere so bile tiste predstave, ki so bile ključne pri oblikovanju mojega stališča do gledališča oziroma moje estetske opredelitve.

In jaz sem začela avtomatično naštevati reference, ki jih ponavadi naštejem, če me kdo to vpraša, in to ponavadi niso samo posamezne predstave, ampak ljudje, umetniki in njihov način razmišljanja širše, hkrati pa je to res nehvaležno vprašanje, ker se vplivi spreminjajo, vseh se niti ne spomnim vedno, hkrati je ogromno reči in razmišljanj, ki sem jih pobrala do tega trenutka. Ampak ponavadi vedno rečem, Forced Entertainment, in tako sem rekla tudi tokrat. Potem sem v avtomatizmu takoj še začutila nujo, da razložim, zakaj, in sicer, ker se ukvarjajo z nelinearnostjo, fragmenti in drugo logiko načina pripovedovanja in grajenja predstave, z druge vrste prezenco in tako naprej. In če sem že začela, potem sem se čutila dolžno še nadaljevati in sem rekla tudi Everybody’s Toolbox pa Gob Squad. Pri Everybody’s Toolbox sem recimo pobrala formo samointervjuja. Tam je kot primer orodja za razvijanje ideje in preizpraševanje lastnega procesa. In potem, ker če že začnem, težko neham in kar nadaljujem in rečem še, da drugače pa je vplivalo name seveda tudi to, da sem delala master v Sheffieldu, kamor sem šla prav zaradi Forced Entertainment, in sem gledala, kako delajo, in potem sem po spletu osebnih okoliščin živela nekaj časa v Philadelphiji in sem delala pripravništvo pri The Wooster Group in od blizu gledala tudi, kako oni delajo, skratka, vse te skupine so me navdihovale in me še in odkar vem zase in se ukvarjam z gledališčem, hočem tudi jaz ustvariti svojo skupino. In ob tem se vsakič spomnim, da Anne Bogart, ki si je tudi dolgo želela ustvariti svoj company in mislim, da ga je ustvarila šele, ko je imela že skoraj 50 let, mogoče sem si kaj narobe zapomnila, vsekakor vem, da je bilo relativno pozno, ker veliko skupin se formira med študijem, pri nas pa je sistem malo drugačen in zato upanje tudi, ampak ravno zaradi Anne Bogart, ki sem jo zdaj že dvakrat omenila, čeprav ni tako ključna referenca, ampak prav zaradi nje se mi zdi, no, saj nekaj časa pa še imam. Mogoče pa bo.


Najbolj brano