Popolnost? Ko se z glasbeno magijo dotakneš poslušalcev

Violončelist Luka Šulić je v sredo zvečer v gledališču Verdi v Trstu dosegel največ, kar bi tudi po svojih, nadvse visokih merilih lahko: s Štirimi letnimi časi, ki jih je na svetovni premieri prvi v zgodovini izvedel na violončelu, je dodobra čustveno pretresel občinstvo. V eksploziji izmenjave emocij med glasbeniki in poslušalci je dejansko prikazal bistvo pojma čarovnija.

Luka Šulić je tokrat igral na očetovem violončelu iz začetka 19. 
stoletja.  Foto: Maja Pertič Gombač
Luka Šulić je tokrat igral na očetovem violončelu iz začetka 19. stoletja.  Foto: Maja Pertič Gombač

TRST > Vivaldijevi Štirje letni časi so za Luko Šulića, ki se je sicer od leta 2011 s Stjepanom Hauserjem v duu 2Cellos večinoma posvečal priredbam popularnih in filmskih uspešnic, tako ljubezen iz otroštva kakor velikanski izziv. Delo, ki ga je sloviti italijanski skladatelj napisal za violino, je namreč sam aranžiral za violončelo in godalni orkester ter ga v integralni različici predstavil v prvi polovici sredinega koncerta v tržaškem liričnem gledališču Verdi. Zahtevno delo, ki je terjalo izjemno zbranost, tako od Šulića kakor orkestra, je v novi različici navdušilo občinstvo in se ga, če sodimo po odzivu, večminutnem ploskanju in ovacijah, še kako dotaknilo.

Izziv, ki se ga doslej ni lotil še nihče, je bil tudi iz tehničnega vidika precejšnji, kot nam je Šulić povedal med vajami dan pred premiero: “Ne gre le za to, da sem moral prirediti delo, ki je bilo pisano za violino, moral sem tudi nekoliko imitirati igranje violine, kar je na trenutke še posebej zahtevno in naporno.” Ali kot je včeraj dejal za italijansko tiskovno agencijo Ansa: “Za to, da sem se lahko premikal po celotni dolžini inštrumenta, sem moral biti malce spiderman.”

V Trstu, kot je nedavno že dejal tudi v našem intervjuju, se Luka Šulić počuti precej doma. Po mami Izolan, po očetu Mariborčan, je imel v občinstvu močno družinsko zastopstvo obeh vej, vključno z nonotom iz Izole in teto, znano glasbeno pedagoginjo in zborovodkinjo Majo Cilenšek. Še več - priložnost je ponudil tudi sestri, violinistki Evi Šulić, ki se mu je na odru pridružila v drugem delu in skupaj z bratom ter izvrstnim orkestrom tržaške fundacije Teatro Lirico Giuseppe Verdi zaigrala Invierno Porteño Astorja Piazzolle in nato še Passacaglia Johana Halvorsena za violino in violončelo, v kateri sta zlahka potrdila rek, da kri ni voda.

Širok nasmeh, s katerim se je občinstvu zahvalil za naklonjenost, je tudi plod dejstva, da je bil s sredinim triumfom nagrajen večletni trud. Želja po tovrstnem projektu je vzklila že davno, a z njim se je vzporedno z nastopanjem in snemanjem s 2Cellos ukvarjal kar dve leti. Zadnje tedne, po vrnitvi z ameriške turneje, pa še posebej intenzivno.

Talent, seveda, a tudi ogromno dela

Pravzaprav si je kar težko predstavljati, da glasbenik, ki sogovornika razoroži s svojo pristnostjo, navkljub vrhunski izobrazbi, prestižnim mednarodnim nagradam in globalnemu uspehu, ki si ga je priboril z duom 2Cellos, mora za vrhunske rezultate še vedno ogromno vaditi. Vrhunskost ni cilj, je, kakor dokazuje Šulić , resnično pot, neprestano preseganje in izzivanje svojih domnevnih omejitev in predstav: “Klasična glasba in igranje inštrumenta, kakršen je violončelo, pomenita učenje, ki nas čaka vse življenje. Imam visoke cilje in si želim kot glasbenik in oseba še rasti. To je moj razlog, da živim, da ustvarjam, potrditev, da mi je bog poklonil talent.” Violončelo igra od svojega petega leta in tudi njega so v mladih letih starši, kot se spominja, morali marsikdaj “spomniti”, da je redno vadil. Kasneje, prav v zgodnjem najstniškem, predpubertetnem obdobju pa se je zgodil preklop: “Takrat sem zagrizel sam. Vedel sem, da je treba iti na vse ali nič. Je pa res, da sem vedno užival v igranju. Violončelo mi je od nekdaj ponujal poseben, pristen občutek izražanja skozi glasbo, zato ni bilo nikoli prisotne prisile. Discipline in trdega dela pa ja. Igranje na taki ravni je primerljivo z vrhunskim športom - veliko treninga in odrekanja. Ko sem po cele dneve vadil, mi je oče skušal zelo realno povedati, da se mi najbrž ves ta trud ne bo nikoli povrnil. A sem kljub temu grizel naprej. In na koncu se mi je povrnilo čisto vse!”

Izzivanje sebe v iskanju še ne slišanega

V Trstu je kljub vsemu poslušalce malce spomnil na dejstvo, da se mora za svojo prepoznavnost zahvaliti tudi popularni glasbi. Na duhovit namig, zgolj nekaj taktov prve uspešnice 2Cellos, priredbe Jacksonove Smooth Criminal, se je občinstvo odzvalo, kakor bi se na rock koncertu ... z glasnim navdušenjem - vriskanjem.

S 2Cellos sta si sicer vzela premor, ko se oba posvečata svojim solističnim projektom. Duo že nekaj let uspešno približuje violončelo, največkrat električno različico, mlajšemu občinstvu. Prikažeta ga v drugačni luči od običajne, z resno glasbo ožarjene, in pri tem - če gre verjeti podatkom o povečanem vpisu na violončelo tudi v slovenskih glasbenih šolah - sta zelo uspešna. “To pa nam je odprlo vrata tudi pri klasični glasbi, tako da lahko za svojo dušo ustvarjava svoje solistične projekte,” nam je pred koncertom zaupal Šulić. Z Vivaldijem bo predvidoma jeseni krenil na svetovno turnejo, v okviru katere bo kajpada nastopil tudi v Sloveniji, a še prej, se posmeje Luka Šulić, bo moral “doma malce menjavati plenice”, saj bo v roku nekaj tednov postal drugič oče. Glasbenik bo, če ga rojstvo ne prehiti, že v nekaj dneh v snemalnem studiu Ennia Morriconeja v Rimu Štiri letne čase še posnel z godalnim orkestrom Santa Cecilia in jih v kratkem izdal na plošči, ki bo izšla pri založbi Sony.

Oče, mož in glasbenik

Prav s Sonyjem pa imata 2Cellos podpisano pogodbo za še eno ploščo in sledeče turneje, kar pomeni, da bo po premoru, ki utegne trajati še kako leto, znova čas za velike odre in oboževalce z vseh koncev sveta. “Ne, oboževalcev pa res ne smeva razočarati,” se zasmeje Šulič. Z enako strastjo, resnostjo in zahtevnostjo, zlasti do sebe, se glasbenik posveča tako resni glasbi kakor priredbam popularnih uspešnic, ki so ga odpeljale na vse konce sveta.

Nadvse dostopen sogovornik, ki uspešno menjuje vloge očeta, moža in profesionalnega glasbenika, ob tem poudarja, da življenje za in z glasbo zahteva ogromno samodiscipline in kompromisov: “Za vse to pa je potrebno imeti ob sebi pravega partnerja. In moja žena je v tem pogledu fenomenalna. Podpira me in razume, da je glasba del mojega življenja, jaz pa ji prav tako skušam vsak dan pokazati, koliko mi pomeni družina. Vzpostaviti je treba ravnovesje, saj v odnosu ni prostora za sebičnost ne z ene ne z druge strani.”

In kdaj je za Luko Šulića izvedba slišati popolna? “Edino merilo zame je, da se občinstva dotakneš, da začuti emocije, ko uspeš prenesti sporočilo do src ljudi. To je edino, kar me v glasbi, ne le klasični, zanima,” nam je zatrdil dan pred koncertom. In prav to mu je v Trstu uspelo - v poslušalcih nekaj premakniti, izzvati kurjo polt.

V včerajšnjem kratkem telefonskem sporočilu nam je tudi sam potrdil, da je zadovoljen. “Sam sem čutil, da je bilo veliko magičnih trenutkov in da se je glasba dotaknila publike, kar je najpomembnejše.”


Najbolj brano