Poklon domači besedi, govorici srca

Z naslovnice najnovejše knjige dialektologinje dr. Suzane Todorović bralca pozdravi ključavnica v obliki srca. Slika se prilega vsebini; monografija Raznovrstnost narečnih govorov na Koprskem je namreč že sedma, v kateri Todorovićeva raziskuje “jezike srca” v slovenski Istri. Tokrat se je posvetila narečnim govorom v Bertokih, Pučah in Svetem Antonu.

Suzana Todorović (levo) in urednica njene nove monografije Ingrid 
Celestina   Foto: Maksimiljana Ipavec
Suzana Todorović (levo) in urednica njene nove monografije Ingrid Celestina  Foto: Maksimiljana Ipavec

SV. ANTON > Narečje je naš prvi jezik, tista govorica, ki nam je položena v zibko, zato večkrat slišimo, da je jezik srca. Minuli petek, ko so v dvorani Krajevne skupnosti Sv. Anton predstavili monografijo Raznovrstnost narečnih govorov na Koprskem: Bertoki, Puče, Sveti Anton, so govori vseh treh vasi k obiskovalcem stopili prek “štorijel”, poezije, pa tudi oblečeni v glasbo in z gledališkega odra. Narečna besedila, pesmi, pregovori, reki in besedje, kot ga slišimo med Bertošani, Pučarji in Antonci, pa je zdaj ohranjeno tudi med knjižnimi platnicami, v skoraj 300-stranski monografiji, ki je pred kratkim izšla pri koprski založbi Libris.

Pisana in pestra slika

Kot pravi avtorica knjige, dialektologinja dr. Suzana Todorović, je v petih letih odkar raziskuje to področje, ugotovila, da ponuja Koper z okolico dialektološko veliko bolj pisano in pestro sliko, kot se izrisuje na piranskem oziroma izolskem območju: “Medtem ko na teh dveh območjih domačini govorijo le šavrinsko podnarečje slovenskega istrskega narečja in eno od dveh različic istrskobeneškega narečja, na Koprščini obstajajo rižanski in šavrinski govori slovenskega narečja in obe različici istrobeneščine.”

Številni obrazi narečij

Na prireditvi, ki jo je povezovala Tanja Jakomin Kocjančič, so sodelovali še Anica Kocjančič in Aleš Cepak iz Sv. Antona, Viktorija Pucer Štromar iz Puč in člani Kulturnega društva Alojz Kocjančič Puče-Koštabona, ki so uprizorili njeno igro v narečju, Bruna Kalc iz Bertokov, pesnica Alferija Bržan in glasbenik Marino Kranjac.

V Bertokih, kjer sobivajo prebivalci slovanskega in romanskega izvora, sta doma istrskoslovensko narečje rižanskega tipa in istrskobeneško narečje, ki je različek tržaške italijanščine. Govor v Pučah sodi v šavrinsko narečje, Antonski pa v rižansko. Podatke, ki jih objavlja v knjigi, je pridobila z narečjeslovnimi raziskavami v Bertokih, Pučah in Sv. Antonu, v katerih je sodelovalo 21 domačinov.

Kot je povedala v pogovoru z urednico knjige Ingrid Celestina, ima Istra sicer skupno zgodovino, čisto vsak kraj pa kljub temu svoje posebno življenje: “Bertošani so mi bili zanimivi, ker je to prava, pristna dvojezična narečna vas. Povedali so mi, da je bilo pri njih nekaj čisto običajnega, da je eden od sogovornikov govoril v svojem slovenskem, drugi pa italijanskem narečju. Pučarji imajo bogato narečno govorico in izrazje, pri Antoncih pa je bilo nekoliko laže raziskovati, saj za to vas, ki je sicer sestavljena iz več zaselkov, kar seveda prispeva tudi k jezikovni pestrosti, obstaja že nekaj temeljnih del.

Pokojni duhovnik Dušan Jakomin je leta 1995 napisal Narečni slovar Svetega Antona pri Kopru, leto kasneje pa še knjigo Skozi vasi do ljudi, prav tako posvečeno svoji rojstni vasi, v tem narečju pa svojo poezijo piše Alferija Bržan, edina istrska književnica, ki uporablja slovensko istrsko narečje kot literarni jezik in ne zgolj kot slogovno posebnost.”

Vulkan, poln nalezljivega veselja

Suzano Todorović, za katero Ingrid Celestina pravi, da je znanstvenica tiste vrste, ki želi svoje znanstveno delo ljudem podajati na poljuden način, v raziskovanje narečij slovenske Istre poleg ljubezni do teh krajev in ljudi žene tudi dejstvo, da je bilo to področje v preteklosti premalo raziskano: “Edini, ki je v preteklosti natančno in profesionalno raziskal to področje, je bil Tine Logar, a tu je raziskoval še v časih, ko ti kraji niso bili tako dostopni in dosegljivi za raziskavo,” pojasnjuje raziskovalka, ki je vesela dobrih strokovnih recenzij svojega dela, a se v knjigah vedno najprej poimensko zahvali vsem narečnim govorcem, s katerimi je sodelovala na terenu. Z njimi se veliko druži, z večino splete tudi prijateljske vezi.

“Rada rečem, da je Suzana kot vulkan, ki svojo radoživost in veselje do tega, kar počne, širi med ljudi,” meni Ingrid Celestina in dodaja, da zato besedila Suzane Todorović niso suhoparna, njene knjige pa ne zgolj slovarji. “Delo, ki ga Suzana Todorović opravlja z znanstveno resnostjo in natančno metodologijo, s profesionalnostjo, kompetentnostjo in ljubeznijo, je neprecenljiv doprinos k poznavanju zgodovine ter medkulturne, večjezične in večetnične stvarnosti tega prostora,” pa je v govoru, ki ga je prebrala Roberta Vincoletto, zapisal predsednik izvršnega odbora Italijanske unije Maurizio Tremul.

In kakšna bo prihodnost narečij? Suzana Todorović odgovarja, da je to odvisno predvsem od nas: “Dejstvo je, da se narečje spreminja, tako kot tudi knjižni oziroma standardni jezik. Knjižnemu jeziku pa dovolimo več spreminjanja kot narečju, saj smo do njega nekoliko bolj občutljivi, želimo si, da se ne bi spremenilo. A če želimo sovaščanom pojasniti, kaj smo počeli danes v službi, bomo morali nehote uporabiti tudi nenarečne besede, ki pa jih lahko z nekoliko spretnosti spremenimo tudi v neke ponarečene oblike. Če bomo našim otrokom in vnukom posredovali narečno govorico, je velika verjetnost, da se bo tudi ohranila.”


Najbolj brano