Pogum, upor in dvom

Dvajset let poguma - tako se glasi slogan letošnjega, jubilejnega Foruma Tomizza, ki je minule dni povezoval Trst, Koper, Umag in okoliške kraje. O pogumu so v četrtek razpravljali v prepolni dvorani koprske palače Gravisi.

Odpri galerijo

KOPER > Uvodoma so podelili priznanja zaslužnim za dolgoživost Foruma Tomizza, poleg predsednika koprske italijanske skupnosti in podžupana Maria Steffeta pa je zbrane na jubilejnem srečanju seveda pozdravil Milan Rakovac in se spomnil, kako so se pred 20 leti na pogrebu pisatelja Fulvia Tomizze v Materadi z umaškim županom Vladom Kraljevićem v nekaj minutah dogovorili: “V naslednjem letu začnemo!” Ob Rakovcu so bili tedaj še Nelida Milani Kruljac, Ciril Zlobec in Ulderico Bernardi.

Umreti pokončno

Za koprskim omizjem je Irena Urbič v dveh polčasih gostila goste, ki so nastopili z referati, ubranimi na letošnjo temo - pogum. Slavistka Francesca Rolandi iz Milana se je spustila po migracijskih tokovih v polpretekli zgodovini, umetnostna zgodovinarka, novinarka in nekdanja političarka Majda Širca Ravnikar pa je zbrane presunila z usodami nekaterih, ki so se izkazali s pogumom, od Stanka Vuka in Dorčeta Sardoča do Toneta Tomšiča. Ali danes lahko razumemo pogum borca, ki se raje odloči za smrt pred strelskim vodom kakor za preživetje s pomočjo zvijače, se je vprašala. In dodala, da ne gre obsojati niti tistih, ki postopajo premišljeno: “Najpomembnejši partner poguma je dvom!” Vprašala se je še, ali je pogum potreben tudi tistim, ki danes obžalujejo, da v Sredozemskem morju ne umre še več beguncev. “V dehumanizirani družbi ni etike in ni sramu,” ugotavlja.

Velibor Čolić

pisatelj

“Pogumen si, ko spomine zamenjaš za novo usodo.”

V referatu, ki ga je naslovil Pas Materada ter se tako poklonil Tomizzi in večnamenski psovki, je novinar in pesnik Boris Dežulović premišljeval o beguncih, spočetka o istrskih nekoč. “Pogum jim je bil potreben, pa naj so ostali ali odšli. Nesrečnejši od tistih, ki niso imeli poguma ne za prvo ne za drugo, so bili samo tisti, ki so ga imeli za oboje,” je Dežulović spoznal iz Tomizzevega pisanja. Pisateljevo obsesivno ukvarjanje z življenjem ob meji in seganjem čeznjo je projiciral v svet sodobnega pisanja in jezikov: “Nekateri so prepričani, da meje morajo biti. Pravzaprav se strinjam, morajo biti, a samo zato, da jih prečkamo. Za kar ni potreben pogum, ampak čut za odgovornost.”

Pogum na Škofijah

V drugem polčasu je Franco Juri, karikaturist, nekdaj politik, danes direktor Pomorskega muzeja Sergej Mašera Piran, poudaril tudi zgleden pogum tistih, ki med pogromi zoper begunce vstanejo in dvignejo glas za soljudi v stiski - kakor ga je prevajalka Breda Biščak predlani na Škofijah.

Florence Hartmann

novinarka

“Zlasti je treba videti, ne samo gledati.”

Pesnica Aida Bagić iz Zagreba, ki je sodelovala tudi pri ustanavljanju feminističnih in mirovnih gibanj, je ugotavljala, da je pogum individualna vrlina in najbrž ne more biti kolektivna, lahko pa kolektiv spodbuja in “opogumlja pogum”.

Svojo pot je preletel duhovit Velibor Čolić, ki je v minulega četrt stoletja iz bosanskega begunca zrasel v uglednega francoskega pisatelja. “Pogum pokažeš, ko svoje spomine zamenjaš za novo usodo,” je le eno od njegovih spoznanj.

Boris Dežulović

pesnik in novinar

“Meje morajo biti, ampak samo zato, da jih prečkamo.”

Kot zadnja je pred žal nekoliko zredčenim avditorijem nastopila še letošnja najodmevnejša gostja. Florence Hartmann, francoska novinarka in nekdanja tiskovna predstavnica Carle Del Ponte, glavne tožilke Mednarodnega kazenskega sodišča za Jugoslavijo, se je spomnila, kako je naučila srbohrvaščine in še ne 30-letna na prvi strani Le Monda poročala iz vojne v Jugoslaviji: “Imeli so starejše in izkušene reporterje, a noben ni hotel junija 1991 potovati v Ljubljano.”

Zaradi “neplačane kazni in nespoštovanja haaškega sodišča” je pred tremi leti tudi sama pristala za haaškimi rešetkami: “To ni bilo pogumno dejanje, ampak popolnoma nesmiselno, saj nisem tvegala v kaki diktaturi.”

Opozorila je še na ločevanje “mi - oni”, ki je običajno prvi diskretni korak k postavljanju meja, pogum pa je po njenem prepričanju tesno povezan s samostojnim, kritičnim razmišljanjem. Zlasti je treba “videti, ne samo gledati”.  

---