Osemdeseta prihajajo

Kdor se ukvarja s popularno glasbo osemdesetih let, ni nostalgičen, ampak ve, kaj je res moderno, so pred dnevi poudarili na koprski predstavitev dveh knjig: Žiga Valetič je predstavil svojo monografijo 80ta, izdal pa je tudi Sedmo republiko, prevod knjige pokojnega Anteja Perkovića.

KOPER > “Z zavistjo sem gledal preglede glasbenega ustvarjanja v Angliji, Ameriki, tudi v državah nekdanje Jugoslavije. Naposled se mi je posvetilo, da so prav osemdeseta tista doba, o kateri nenehno poslušamo, a tedanje dogajanje ni nikjer zabeleženo,” je Žiga Valetič (1973) v Domu knjige pojasnil odločitev za knjigo 80ta: desetletje mladih. Sočasno z njo je prav tako pri svojem Grafičnem ateljeju Zenit objavil prevod esejistične knjige Sedma republika, v kateri njegov vrstnik, hrvaški glasbenik in novinar Ante Perković (1973-2017), govori o jugoslovanski pop kulturi in razpadu Jugoslavije.

Ustvarjali so mladi

Žiga Valetič in prevajalec Perkovićeve knjige dr. Klemen Lah sta v pogovoru z Robertom Šabcem poudarila, da sta knjigi o preteklosti tudi - ali pa zlasti - upor sedanjim razmeram. “Danes imamo na slovenski televiziji samo še narodnozabavno glasbo, turbofolk, domačijske šlagerje ... Nič več pa kakovostnega pop rocka,” pravi Valetič.

Klemen Lah

slovenist in prevajalec

“Osemdeseta so vizionarska! Takrat so bili ustvarjalci bolj avantgardni, bolj moderni kot katerikoli današnji.”

Sedma republika je Perković imenoval glasbo, ki je jugoslovanske narode povezala na nadnacionalni ravni, prikima Lah: “ Tiste, ki se ukvarjamo s tedanjo glasbo, pogosto označijo za nostalgične. Češ: obtičali ste v preteklosti. A Perković nasprotuje prav nostalgiji kot zaviralki razvoja. Najboljši čas jugoslovanske glasbe - tudi slovenske - so bila osemdeseta zato, ker niso bila nostalgična. Novi val se ni oziral na to, kaj so počeli prej. Osemdeseta so vizionarska! Takrat so bili ustvarjalci bolj avantgardni, bolj moderni kot katerikoli današnji. Zdi se mi, kakor da se osemdeseta sploh še niso zgodila, kakor da njihova sedanjost šele mora priti, tako napredna so bila. Vsekakor bolj kot devetdeseta ali pa naša sodobnost.”

Valetič je pred pisanjem knjige temeljito pregledal stare izvode Stopa in Glasbene mladine, stika z ustvarjalci iz tistega časa pa ni iskal. Knjigo je pravzaprav začel nevede pripravljati že pri petih letih, ko je postal obsesiven spremljevalec popularne kulture.

Monografijo prične s 70 stranmi “predzgodbe”, v kateri seže vse do Franeta Milčinskega - Ježka. Šele zatem se loti osemdesetih, ki ga najbolj zanimajo: “V prejšnjih desetletjih so vladale različne panoge umetnosti, v našem času imajo primat televizijske serije, v osemdesetih pa je bil glavni pop rock. Takrat je prišla nova tehnologija, ritem mašine, sintesajzerji, razmahnili so se videospoti ...” Pomembno je zlasti, da so glasbo tedaj krojili rosno mladi, poudarja: “Obravnavam 300 kaset in plošč. Večino so ustvarili najstniki. Ko je Anja Rupel imela 19 let, je skupina Videosex že izdala dve plošči.”

Valetič, ki se sicer preživlja kot oblikovalec knjig, je Videosex na naslovnico monografije postavil, ker po njegovi oceni združuje vse najboljše iz osemdesetih: “Pri njih imamo elektroniko, bili so alternativci, spogledovali so se z industrialom, ovitke so jim delali Neue Slowenische Kunst ... In besedila so bila skrajno subverzivna. 'Ona je na štriku končala, brž ko sem prišla na svet,' slišimo v pesmi Moja mama. Danes tega ne more prepevati nihče. Iskrenih pesmi o bolečinah skoraj ni več, ogromno pa je fabriciranih čustev.”

Pomembno je seveda tudi, da so osemdeseta leta razpeta med Titovo smrt in razpad Jugoslavije, še opozarja Valetič: “V negotovih razmerah so mladi na neki način lahko počeli, kar so hoteli. In mediji so jim posvečali veliko pozornosti.”

Odmevali bomo na jugu

Urbana os, ki je tedaj povezovala glavna mesta Jugoslavije, je imela neprecenljivo moč, dodaja Lah: “V stiku s kulturo drugih narodov smo se soočali z lastno majhnostjo. Delovali smo v večjem in močnejšem prostoru, ki je od nas zahteval več energije. Doštudiral sem slovenščino in sem zelo navezan na domovino, a se tudi zavedam, da morajo narodi oplajati drug drugega. V osemdesetih smo bili boljši tudi zato, ker na nas niso vplivali samo ustvarjalci z zahoda, ampak tudi jugoslovanska glasbena koda, kakor je to označil Perković. Slovenci smo tu ključno vlogo igrali zlasti s pankom. Bili smo začetniki: s Pankrti smo pank ponesli v Zagreb do Prljavega kazališta, ta pa ga je popeljal v Beograd, kjer se je sprožil neverjetni novi val: Ekatarina Velika, Idoli, Šarlo Akrobata ... Vse te mirno lahko postavimo ob bok katerikoli skupini na zahodu.”

Če kje, potem bo slovenska glasba tudi v prihodnje odmevala v deželah nekdanje Jugoslavije, ne na zahodu, pravi Lah, prepričan, da jugoslovanski kulturni prostor še ni rekel zadnje.

Kmalu se bo spet oglasil tudi Valetič - v prihajajočem letu bo v ponatis svoje knjige vnesel vrsto popravkov, s katerimi so se mu že oglasili poznavalci osemdesetih.

---