Opereta za rokerje, galebe in zver

Bruce Dickinson, frontmen britanske zasedbe Iron Maiden, ki se je po dveh letih vrnila v Trst, bo čez nekaj tednov dopolnil 60 let. Na odru tržaškega trga Unità, ki je brez dvoma eno najbolj zanimivih in edinstvenih koncertnih prizorišč v tem delu Evrope, je sinoči naredil kakšnih pet kilometrov. In to hitro.

Odpri galerijo

TRST >Promet od Barkovelj proti središču mesta je v torek popoldne tekel obupno počasi, ampak v poletnih dneh je tako tudi, ko v mestu ni najbolj znamenitih metalcev na svetu. Koncertni val, ki se bo danes nadaljeval s Stevenom Tylerjem in bo v soboto na najbolj severno obalo Jadranskega morja naplavil neuničljivega Davida Byrnea, je Trst pričakal pripravljen.

Iz lokalov po mestu se je razlegala glasba, ki se nekoliko razlikuje od običajne poletne zvočne kulise. Nekateri gostilničarji so izbrali trdi klasični rok, drugi, varno, glavne goste večera, tretji Black Sabbath ali kaj drugega iz železne metalske ponudbe sedemdesetih in osemdesetih. Gostom v črnih majicah, Italijanom, Slovencem, Hrvatom, Avstrijcem in celo Poljakom, ni bilo pretirano mar. Mirno so srkali pivo in čakali na večerno navdušenje.

Družinska zabava

Veliki koncerti dolgoživih rokovskih zasedb so že dolgo dejansko družinski dogodki. In v Trstu ni bilo nič drugače. Očetje in hčerke, babice in vnuki, skupine starih in novih sošolcev, veliko objemov in trepljanja po ramenih so pripravili to, kar je frontmen zasedbe Iron Maiden na začetku nastopa poimenoval “good vibe”, dobro vzdušje.

Če so pred dvema letoma britanski rokerji v Trstu predstavljali svoj takrat aktualni album The Book of Souls, so se tokrat tu ustavili na turneji z naslovom The Legacy of the Beast (Dediščina zveri), ki je nekakšna zgodovinska turneja, posvečena mejnikom in uspešnicam zasedbe. Skladen s tem je tudi seznam izvajanih skladb, ki obsega najbolj priljubljene The Trooper, Fear of the Dark, The Number of the Beast in druge. Manjkala je le baladna Wasted Years, s katero so zaokrožili nastop pred dvema letoma. V torek so se poslovili z Run to the Hills (Tecite v hribe). V čemer je morda tudi nekaj simbolike.

Za svobodo!

Bruce Dickinson se je na odru spreminjal skupaj z res bogato scenografijo, iz letalca v gorskega vojaka in specialca, mračnega meniha in fantoma iz opere. Menjaval je mimiko, izraznost gibanja in obraze ter pokazal skorajda operetni talent. A bil je precej bolj redkobeseden kot pred dvema letoma in bolj kot običajno. “Kakšen nastop. V tem čudovitem mestu, v čudoviti deželi s prelepim morjem,” je pihal na dušo domači publiki, ki ga je sprejela z nogometno navijaškim “ole, ole, ole, ole, maiden, maiden”. Omenil je italijanskega junaka Garibaldija. Tik preden je izjavil, da bo besedo prepustil odru in glasbi, ter tako tudi storil, pa je izjavil: “Pridejo časi, ko se človek mora upreti, ko se mora boriti.” In zapel pesem o možu iz klana, Clansman, ki med drugim poje “prav je verjeti v potrebo po svobodi” in “ne smemo jim dovoliti, da nam še naprej jemljejo”.

Ljudje so v en glas z Dickinsonom kričali “freedom”. Le nekaj metrov stran, na Trgu borze, napis zahteva Svobodno tržaško ozemlje. Galebi pa so vedro preletavali trg in se niso dali motiti ne gromovitosti glasbe ne glasnosti misli.

---