Omogočite mladim stik z gledališčem!

Trst je mesto, ki ljubi muzikal, zato so velikokrat na sporedu gostovanja mednarodnih produkcij s tega področja. Bolj redko pa se tržaška gledališča odločajo za uprizoritev muzikla: Slovensko stalno gledališče ponuja v tem smislu izjemno priložnost z off Broadway muziklom Zadnjih pet let (The last five years) Jasona Roberta Browna, ki je nastal v koprodukciji z Glasbeno matico in SNG Nova Gorica.

Nasmejana režiserka Jasmin Kovic (levo) je bila tako kakor  protagonista muzikla Zadnjih pet let zadovoljna z  uspešno 
premiero v SSG.   Foto: Luca Quaia
Nasmejana režiserka Jasmin Kovic (levo) je bila tako kakor protagonista muzikla Zadnjih pet let zadovoljna z uspešno premiero v SSG.  Foto: Luca Quaia

Ljubezenska zgodba pisatelja Jamiea in igralke Cathy se dogaja v New Yorku, mestu sanj (ki se včasih ne uresničijo), in zaživi v predstavi, ki vrednoti lokalni umetniški potencial z igralci in glasbeniki iz dežele Furlanije Julijske krajine. Iz Trsta prihajajo protagonista, Danijel Malalan in Patrizia Jurinčič, ter glasbena vodja Andrejka Možina, iz Gorice režiserka Jasmin Kovic, iz vse dežele pa člani instrumentalne skupine. Mednarodni uspeh tega muzikla je vezan na lepoto žanrsko raznolike glasbe, a tudi na izvirnost dramaturgije, ki predvideva dve vzporedni pripovedi iste zgodbe: on od začetka do konca, ona pa od konca do začetka. Predstava bo na sporedu v tržaškem Kulturnem domu do 24. februarja. Pogovorili smo se z režiserko Jasmin Kovic, ki ima za seboj televizijske, filmske in gledališke izkušnje.

Kako se je začela vaša ustvarjalna pot?

“Po diplomi gledaliških smeri fakultete v Vidmu sem vpisala magisterij iz operne režije v Bologni, nato pa master na rimski akademiji Silvio D`Amico. Že med študijem sem se ukvarjala z režijo različnih kulturnih dogodkov, imela sem asistence v Trstu, tako v Slovenskem stalnem gledališču kot v Stalnem gledališču FJK. Dalj časa sem bila umetniški vodja gledališke skupine v Števerjanu.”

Kaj je tisto glavno vodilo, ki vas je prepričalo za študij opere?

“Odločila sem se najbrž zato, ker je to najkompleksnejša oblika gledališča. Študij sem sprejela kot izziv in nadaljevala v tej smeri. Izpostavila bi sodelovanje v Teatru Regio di Parma, preizkusila sem se v televizijski režiji oper, prav tako sem sodelovala pri uprizoritvah v veronski areni. To sodelovanje mi je pripadalo kot prejemnici štipendije za najboljšo študentko in mi odprlo možnost za sodelovanje s poklicnimi režiserji.”

V Slovenskem stalnem gledališču v Trstu ste pripravili muzikal Zadnjih pet let. Kakšen je bil vaš pristop do tega dela?

“Najprej bi rada poudarila, da je muzikal hibriden žanr, med gledališčem in opero, zato gre za drugačen pristop. Lahko se ga lotiš z gledališkega vidika, raziskuješ najprej lik, obenem upoštevaš glasbeni komentar. Od dramskega gledališča se razlikuje v tem, da je glasba napisana in predvidena že vnaprej, potem pa je na vrsti režiser, ki odloči, kako bo upošteval to glasbo. V našem primeru smo z igralcema vzporedno, od samega začetka raziskovali dramsko kreacijo in petje. Zanimivost te predstave je v tem, da je dejansko celotno besedilo péto, kot v operi.”

Nobena skrivnost ni, da je produkcija tesno povezana z lokalnimi ustvarjalci. Kako je bilo delati z njimi?

“Andrejka Možina, ki je korepetitorka in tudi članica zasedbe šestih izvajalcev glasbe v živo, je pravi človek na pravem mestu. Brez nje bi v tako kratkem času glasbeni del težko izpeljali. Z obema igralcema sem v preteklosti že sodelovala, prekrasno ju je bilo spremljati na vajah in mislim, da sta si oba želela delati to predstavo. S svojo različnostjo sta se zelo lepo dopolnjevala.”

Tokrat ste sodelovali s poklicnimi umetniki, velikokrat pa ste tudi mentorica mladim gledališkim navdušencem in ustvarjalcem. Kaj se vam zdi najbolj pomembno pri tej vlogi?

“Mladim je potrebno omogočiti stik z gledališčem, zato jih je potrebno pravilno izobraževati in jim dati priložnost izkusiti se v njem.”


Najbolj brano