Novi obrazi starega mojstra

V Narodni galeriji v Ljubljani bodo v sredo odprli spremenjeno stalno razstavo del Zorana Mušiča. Zaradi občutljivosti papirnega gradiva in muzejskih standardov razstavljanja bodo umaknili 23 del na papirju, nadomestilo pa jih bo 26 umetnin, predvsem del na papirju, ki bodo večinoma prvič na ogled javnosti.

Zoran Mušič: Konjički, (1949), barvna litografija, papir Foto: Ljubana, Milade in Vande Mušič
Zoran Mušič: Konjički, (1949), barvna litografija, papir Foto: Ljubana, Milade in Vande Mušič

LJUBLJANA > V Narodni galeriji je na ogled edina pregledna stalna razstava umetniških del Zorana Mušiča (1909-2005), ki zaobjema vse različne slikarske tehnike. Nova postavitev, ki bo na ogled od srede, bo sledila kronologiji in ciklom v sklopu Mušičevega ustvarjalnega opusa. Razstavljenih bo 50 umetnin v več tehnikah: olja, akrili na platnu, risbe, akvareli, gvaši in grafike.

Prvič bodo javnosti pokazali Mušičeve doslej neznane zgodnje grafike in gvaše iz obdobja pred drugo svetovno vojno, z motivi iz Španije, Maribora in Ljubljane. Predstavili bodo tudi serije grafik Naravni zaslon, Nizki griči in Orientacijska točka iz umetnikovega poznejšega opusa.

Samo še do ponedeljka pa si je mogoče v Narodni galeriji ogledati zgodnje beneške akvarele, ki jih je Mušič ustvaril po vrnitvi iz nemškega koncentracijskega taborišča Dachau in po ponovni naselitvi v Benetkah. S stalne razstave se bo za nekaj časa zaradi občutljivosti papirnega gradiva morala umakniti tudi priljubljena serija barvnih litografij konjičkov, so še sporočili iz galerije.

Stalno razstavo Zoran Mušič (1909-2005) je omogočila donacija družine umetnikovega brata. Večina razstavljenih umetnin je iz umetniške zbirke Ljubana, Milade in Vande Mušič.

Zoran Mušič, rojen v Bukovici pri Volčji Dragi, je najbolj znan slikar slovenskega rodu v 20. stoletju, človek več domovin, slikarski, grafični in risarski mojster. Slikal je predvsem krajine, tihožitja, portrete, dalmatinske osličke in konjičke, drevesa, vedute Benetk, dvojne portrete z ženo in pretresljive starostne avtoportrete. Motive je navezoval na Kras, po svetu pa zaslovel s ciklom Nismo poslednji, v katerem je podoživel prizore iz taborišča Dachau, kamor je bil interniran leta 1944. Po vojni se je preselil v Benetke in se poročil s slikarko, letos umrlo Ido Cadorin. V petdesetih letih je za svoj drugi dom izbral Pariz. Pokopan je v Benetkah.   


Najbolj brano