Nobelovec se je razjezil

Ob izteku koncerta se je zelo razhudil, živčno je odkimaval, prekinil himno Blowin' in the Wind, zakorakal na sredino odra, prvič po več letih nagovoril občinstvo, se spotaknil in komaj ujel ravnotežje ... Nastop Boba Dylana na Dunaju odmeva v svetovnih medijih. Ne zgodi se vsak dan, da Nobelov nagrajenec nahruli občinstvo.

DUNAJ >Ko ga je že marsikdo odpisal, se je Bob Dylan junija 1988 odpravil na Never Ending Tour (Neskončno turnejo), med katero naniza po sto koncertov na leto. Še zmeraj. V premoru, ki si ga bo privoščil med letošnjim popotovanjem po Evropi, bo 24. maja dopolnil 78 let.

Klavir in orglice

Leta, opus, nagrade, prestižna prizorišča, vse to prispeva k zasoljenim cenam vstopnic. V polni dvorani Konzerthaus, kjer je Dylan nastopil v torek in sredo, vsak večer pred 1800 obiskovalci, je bilo za sedišče bliže odru treba odšteti dvesto evrov, za bolj oddaljeno pa le malo manj. Ne samo denar, potrebne so tudi izkušnje, da moža še vidiš - Dylan je skoraj ves koncert za velikim klavirjem ob robu odra, kjer mnogim ostaja skrit. Zaslonov s projekcijami ni in fotografiranje je najstrože prepovedano.

3000 koncertov je Bob Dylan že nanizal v 30 letih Neskončne turneje.

Dovoljeno in celo zaželeno pa je poslušanje. V dveh urah se zvrsti 20 pesmi, repertoar sicer ni več nepredvidljiv kot nekdaj, se pa zato turneja kiti z dobro zastopanostjo plošče Highway 61 Revisited (1965), ene najmogočnejših v zgodovini. Poslastica je koncertna vrnitev mojstrovine, ki so jo že neštetokrat oklicali za največjo v rocku - Like a Rolling Stone zazveni predelana, druga polovica vsake kitice je upočasnjena, nakar udari sloviti refren. Še boljša je trpka Don't Think Twice, It's All Right z albuma Freewheelin' Bob Dylan (1963), ki jo je Dylan napisal ob razhodu s punco, danes že pokojno Suze Rotolo. Pesem je oklestil, jo izbrusil v lepo žalostinko, poleg glasu, klavirja in na koncu orglic je slišati le nežno spremljavo benda; tu so kitarist Charlie Sexton, basist Tony Garnier, bobnar George Recile ter multiinstrumentalist Donnie Herron, skrivnostno manjka le ritmični kitarist Stu Kimball, kar se pozna zlasti pri krepkejših, udarnih pesmih. Morda je tudi to Dylana napeljalo k nekaj naravnost osupljivim, mehkim aranžmajem.

Iz tišine se vse do finala z orglicami razrašča When I Paint My Masterpiece iz leta 1971, predrugačena tako glasbeno kakor besedilno. Ostro pa zaseka Cry a While z albuma “Love and Theft” (2001), tokrat obogatena z robustnim kitarskim rifom iz skladbe Rumble, ki jo je leta 1954 posnel Link Wray (1929-2005), Dylan pa igral že ob avtorjevi smrti, kot poklon mojstru.

Zaigrane pesmi

1. Things Have Changed, 2. I Ain't Me, Babe, 3. Highway 61 Revisited, 4. Simple Twist of Fate, 5. Cry a While, 6. When I Paint My Masterpiece, 7. Honest With Me, 8. Tryin' to Get to Heaven, 9. Scarlet Town, 10. Make You Feel My Love, 11. Pay in Blood, 12. Like a Rolling Stone, 13. Early Roman Kings, 14. Don't Think Twice, It's All Right, 15. Love Sick, 16. Thunder on the Mountain, 17. Soon After Midnight, 18. Gotta Serve Somebody // 19. Blowin' in the Wind, 20. It Takes A Lot To Laugh, It Takes A Train To Cry, 21. Just Like Tom Thumb's Blues (instrumental)

Sredi odra zapoje temačno Scarlet Town z albuma Tempest (2012). S plošč, na katerih zadnja leta preigrava Sinatrove popevke, se ne oglasi nobena več. Z albuma Time Out of Mind (1997), ovenčanega s kar tremi grammyji, se poleg Love Sick in Tryin' to Get to Heaven oglasi še nežna ljubezenska Make You Feel My Love, še posebej izvrstna pa je Gotta Serve Somebody iz krščanskega obdobja, ki je Dylanu pred 40 leti osvojila prvega grammyja, za vokalno izvedbo. Tokrat ne zazveni kot gospel, ampak kot boogie, tudi ta s temeljito predelanim besedilom.

Sikajoče in spotakljivo

Ko je prvega dunajskega večera napočil čas za dodatek, se je začelo tistih nekaj minut, o katerih so že naslednje jutro poročali po svetu. Med stoječimi ovacijami se je več poslušalcev zgrnilo pod oder. Redarji so bili potisnjeni ob rob, odrezani od obiskovalcev, ki so začeli mahati s telefoni in fotoaparati. Nekateri so škljocali diskretno, drugi pa brezsramno, z bliskavico. Dylan se je vrnil za klavir in začel Blowin' in the Wind - mimogrede, prav tega večera je minilo 57 let od krsta mirovniške himne na koncertu v newyorškem lokalu Gerde's Folk City.

A na rojstni dan se je izjalovila, Dylan jo je prekini že sredi prvega refrena, tik pred naslovnim verzom. Jezno je pomahal in bend je urno spet pograbil električna glasbila. Dylan je udaril po klavirju in začel tisto, s katero na turneji zaključi nastop: rariteto It Takes a Lot to Laugh, It Takes a Train to Cry, blues z albuma Highway 61 Revisited. Pa je kmalu spet nehal, zakorakal na sredino odra, v mikrofon bevsknil nekaj glede fotografiranja in petja. Ritensko je zakorakal proti bendu, se spotaknil ob kitaristov monitor, se opotekel, ujel ravnotežje, vzdihnil, se vrnil k mikrofonu in rekel, da, on, ki nikoli ne nagovori občinstva: “Bom ponovil: fotografirajte ali ne fotografirajte, mi pa bomo bodisi igrali bodisi pozirali. Prav?!” Kljubovalno je obmolknil, levico uprl ob bok in začel pozirati. Kitarist in basist sta kazalca uprla proti krivcu za vse to, nekomu sredi parterja. Občinstvo se je mahoma streznilo, telefoni in fotoaparati so poniknili v žepe, oglasili so se vzkliki, bodrilno-proseči: “Igrajte, igrajte, igrajte!”

Dylan je sedel za klavir, očitno presodil, da bo prekinjena in dokončno preklicana Blowin' in the Wind zadostna kazen za pobalinstvo, in v celoti izpeljal izvrstno It Takes a Lot to Laugh, It Takes a Train to Cry. Za hip je še postal ob klavirju - in že ga ni bilo več. Medtem ko se je odkradel iz dvorane, je bend sam odigral še eno s plošče Highway 61 Revisited, instrumentalno različico Just Like Tom Thumb's Blues. Postopoma so odlagali glasbila in zapuščali oder, nazadnje še bobnar.

Naslednji večer je bil bolj umirjen, manj pobalinski, repertoar pa enak, z dvema izjemama - Blowin' in the Wind ni bila prekinjena in končnega instrumentala ni bilo. Takoj zatem je karavana temnih avtobusov krenila proti Innsbrucku, kjer je Dylan nastopil na 3000. koncertu Neskončne turneje. Igral bo, dokler bo lahko. Ali pa dokler ga ne bomo fotografirali.  

---