Navdahnjeno, doživeto in občudujoče dobro

Na januarskem koncertu glasbenega abonmaja Kulturnega doma Nova Gorica je minuli ponedeljek nastopil Schubertov oktet, projektno zasnovana zasedba, ki jo sestavljajo glasbeniki z različnih koncev sveta.

NOVA GORICA > Osrednjo celico Schubertovega okteta gradijo uveljavljeni slovenski koncertanti, ki delujejo bodisi doma bodisi v tujini. Srce tega unikatnega pihalno-godalnega okteta je rogist Boštjan Lipovšek, ki je združil sedem glasbenikov, s katerimi je sodeloval oziroma še sodeluje. Z violinistom Alexandrom Janiczkom in španskim klarinetistom Maximilianom Martinom so muzicirali v Scottish Chamber Orchestra, z italijanskim violistom Ettorejem Causom, ki živi v New Yorku, sta poleti gostovala na norveškem festivalu, s fagotistom Žarkom Perišićem sta kolega na zagrebški Akademiji za glasbo, s sovaščanko Tanjo Sonc vodita Festival Sonc v Radečah, Iztok Hrastnik, ki je dunajski filharmonik, pa je bil pred časom z Lipovškom član Simfoničnega orkestra RTV Slovenija.

Program, ki ga je oktet predstavil, je bil tako kot njihova zasedba, edinstven. Izbrali so dve redko izvajani skladbi, Oktet za klarinet, rog, fagot in godala (À huit) Jeana Françaixa in Oktet v F-duru, op. 166, Franza Schuberta, sicer neločljiv koncertni par, saj obe deli zahtevata takšno neobičajno zasedbo. Françaix ga je napisal prav z namenom, da bi ga izvajali ob Schubertovem Oktetu.

Zasedba, ki je po novogoriškem nastopu turnejo nadaljevala v Celju, Ljubljani in Mariboru, je namen svoje ustanovitve več kot potrdila. Glasbeniki so bili povezani na umetniško-duhovni ravni, izvedbi pa sta utripali v enem. Françaixov Oktet, ki je zazvenel uvodoma, je zvočno atraktivna skladba. V njem se prepleta veliko raznoraznih zgodb, menjujejo se slogi, ritmično je pitoresken, melodično barvit. Glasbeniki poslušalcev niso pustili ravnodušnih, njihova izvedba je bila najprej tehnično brezhibna. Tisto, kar je skladbo naredilo posebno, pa ni bila le srčnost, s katero so se podajali na pot odstiranja gradiva, ampak njihovo ujemanje, dopolnjevanje in empatija, zaznavanje vibracij drugega, kar je skladbo naredilo zvočno lepo pa tudi zabavno in kratkočasno.

Pravi preizkus za zasedbo pa je bil Schubertov Oktet. Uro dolga skladba, ki je “tour-de-force” vsakega glasbenika, temelji na klasicističnih oblikovnih in slogovnih normativih. Čeprav je njegova struktura neproblematična, pa sta dobra izvedba in s tem “preživetje” celotnega koncerta odvisni ravno od obvladanja te kompozicijske preprostosti, ki lahko tudi ob korektni izvedbi zazveni kot rutinska in nezanimiva. Glasbeniki so Oktet zaigrali navdahnjeno, doživeto in občudujoče dobro. V izvedbi je bilo prostora za vso eleganco s pianissimi, pavzami in počasnimi tempi kot tudi za dinamičnost, strastnost, vihravost. Vse se je spajalo, spletalo in gradilo v celoto- v enost, ki je glasbenike povezovala med seboj.

Schubertov oktet lahko brez zadržkov nosi ime skladatelja, po katerem si je nadel ime, saj se je izkazal kot legitimni branitelj njegove komorne zapuščine.

---