Ma ne že spet razprodan ... Mef

Kantavtor Drago Mislej - Mef je v petek na koncertu v domači Izoli debeli dve uri prepletal svoje starejše in mlajše pesmi ter predstavil novi album, četudi ga (še) ni. A bo izšel, bo. Na odru razprodanega kulturnega doma so se Mefu pridružili tako stari soborci kakor mladi glasbeniki, s katerimi pripravlja vinilno ploščo Ma ne že spet ... Mef.

Drago Mislej - Mef je v izolskem kulturnem domu pesmi  sproščeno nizal s starimi soborci in z novimi glasbenimi tovariši.   Foto: Andraž Gombač
Drago Mislej - Mef je v izolskem kulturnem domu pesmi sproščeno nizal s starimi soborci in z novimi glasbenimi tovariši.  Foto: Andraž Gombač

IZOLA > Eden naših najbolj cenjenih besedilopiscev in kantavtor razpokanega glasu je 9. novembra s tovarišijo nastopil v polnem novogoriškem kulturnem domu, zdaj pa je razprodal še izolskega. Tovrstnim uspehom kajpada botruje tudi Ježkova nagrada in medijska pozornost, ki jo žanje zadnje čase. “Imam občutek, da so mi tako, na daljavo, naredili analizo in rekli: ta ne bo več dolgo,” se je na izolskem nastopu nasmehnil Drago Mislej - Mef.

Postali smo blago

Kratkočasen večer, ki ga je Center za kulturo, šport in prireditve Izola pripravil v sodelovanju z domačo občino in agencijo Rumeni zaliv, sta Mefu pomagala odpreti soborca iz NOB (Narodnoosvobodilni bend), kitarist Armando Šturman in basist Gorast Radojevič. Iz opusa Mefovega benda Deseti brat se je najprej oglasila Mama, jaz nočem bit mona, takoj zatem je Mef v verzih, prepojenih s toplo nostalgijo, prepeval: “Jaz sem sanjal, da sem mlad, da je zunaj že pomlad ...”

Po uvodnem venčku je zablestel posebni gost, prav tako domačin, mojstrski kitarist Elvis Šahbaz, ki je s tremi instrumentali predstavil svoj novi album Parenzana BluEs.

Zatem je Mef v kožo begunca zlezel v presunljivi Čez mreže in žice (Glejte v oči), med katero je na oder povabil nove tovariše v brezimnem bendu: njegove pesmi so obogatili in ojačali kitarist Marko Tomić, basist Jaša Hedžet in bobnar Gregor Brajkovič ter spremljevalna pevka Eva Brajkovič. Družno so udarili s Padle so zastave, v kateri Mef prepeva: “Nihče ne ve zakaj, nihče ne ve od kdaj, nihče ne ve, kako postali smo blago, vredni komaj kaj, na dolgi poti v raj. Potisnjeni na dno, pa smo bili zlato.” Zazvenela bo na novem albumu Ma ne že spet ... Mef, obiskovalci koncerta pa jo že lahko dobijo na spletu, s pomočjo kode, natisnjene na lično programsko knjižico. Ko so polistali po njej, so jih pozdravila besedila tako že znanih starejših kakor čisto novih pesmi. Med slednjimi je tudi Ervin, ki je “za rezat žile”, kakor jo je napovedal Mef. Pesem, polno ljubezni in krvi, je naslovil z imenom novinarja Ervina Hladnika - Milharčiča, s katerim je lani sodeloval pri dokumentarcu Tihotapci identitete - med intervjujem za film je Mef brenkal melodijo, iz katere je pozneje zrasla pesem. Torej Ervin.

“Danes sem v krizi, danes se mi ne da,” je prepeval v prav tako novi, nedeljsko turobni Preštej do deset, a je tudi to začinil s humorjem, najučinkovitejšim orožjem zoper mračne sile.

Na hitro je napravil inventuro starosti obiskovalcev in preveril, ali njegovi vrstniki še znajo zažvižgati za lepo žensko, kakor sam z mladci iz benda žvižga v živahni ljubezenski odi To je zate vse.

Oznanil je, da bo novi album, ki je že posnet, izdal na vinilni plošči: “Vinilka je album! Vse drugo je potrošno blago, ki se valja naokrog.” Sluti le, da bo njegov lastni album najdražja vinilka, ki si jo bo privoščil v življenju.

Sanj jim ne damo!

Neizmerno dragocenost, ki se ji nihče od nas ne bi smel odreči, je opeval v Svobodi, v katero je vpletel Bilećanko in med nastopajoče iz občinstva na lepem vpoklical Petro Vidrih, našo novinarko in pevko Tržaškega Partizanskega pevskega zbora Pinko Tomažič.

Koncert je tonski mojster Andrea F začinil še z učinkom odmeva pri vokalu, ki pa se je bolje obnesel v drugem, energičnem električnem delu večera. Oglasilo se je še nekaj dam, tako Gina kakor Marija, ki je niso našli, Eva Brajkovič pa je z Mefom zapela odlično staro Bel papir, v kateri se zvrstijo poglavja iz človeškega življenja, zaznamovanega s papirjem, od rojstnega do mrliškega lista. Slišati je bilo še, da “zunaj radio igra Ameri, Amerika”, zarohnela pa je tudi tista, v kateri se Mef jezi, da so nam ukradli vse, ribiče, stare vogale, Žusterno, Molet, najlepši pogled z Markovca, posekali so murve ... A nekaj naj bo jasno, poudarja: “Naših sanj jim ne damo.”


Najbolj brano