“Kot Romeo in Julija ... a brez smrti na koncu”

Poletne noči so lahko vroče, polne romantike, energije in ljubezni. Zlasti če si mlad, poln radovednosti in navdušenja. Kot so mladi in radoživi nastopajoči v muzikalu Briljantina, ki bo prihodnjo sredo, 3. aprila, ob 20.30 na sporedu v veliki  dvorani tržaškega Kulturnega doma.

TRST > Dogodek, ki ga skupaj prirejata Slovensko  stalno gledališče in Glasbena matica, sodi v večerni gledališki abonma, vstopnice  za druge gledalce pa so že na voljo pri blagajni gledališča v Ulici Petronio.

Priredila sta jo Domicelj in Pižama

Briljantina, v angleškem izvirniku Grease, velja za muzikal z najdaljšim  stažem v zgodovini Broadwaya. Leta 1970 sta ga napisala Jim Jacobs in Warren Casey, premierno je bil uprizorjen leto kasneje. K veliki popularizaciji  zgodbe, ki se dogaja na izmišljeni srednji šoli konec petdesetih let, a tudi priljubljenosti glasbe - kdo ne pozna uspešnice Summer Nights? -, pa je nedvomno pripomogel  film iz leta 1978, v katerem sta v naslovnih vlogah srčkane in vzorne Sandy ter predrznega Dannyja nastopila Olivia Newton John in John Travolta. V slovenski različici muzikala, za katerega sta poskrbela producent Jurij Franko in produkcijska hiša Prospot, glavni vlogi upodobita Saša Lešnjek in Luka Markus Štajer. Vsi trije so pred dnevi z umetniškim vodjo SSG Danijelom Malalanom v Trstu predstavili muzikal, ki je v dobrem letu doživel že 40 ponovitev. In ker je o glasbeni komediji  najlepše govoriti skozi pesem, sta mlada protagonista zapela slovenski različici uspešnic Summer Nights in You're The One That I Want. Za posrečene priredbe in prevode sta poskrbela kantavtor Tomaž Domicelj in pisatelj  Boštjan Gorenc - Pižama.

Saša Lešnjek,

igralka in pevka v Briljantini

“Do svojega osmega leta nisem poznala muzikalov. Nisem mogla verjeti, da lahko vse, kar imam najraje, torej petje, ples, igro, združiš v celoto.”

Pomisleki, da se slovenski prevodi velikih muzikalov  ne bodo obnesli, češ da slovenščina ni dovolj speven jezik, so bili odveč, je prepričan Franko, nekdanji vrhunski smučar in prvi slovenski dobitnik  medalje na zimskih olimpijskih igrah, ki jo je osvojil v Sarajevu leta 1984. “Že z muzikalom  Mamma mia! smo dokazali, da lahko poslovenimo hite, in to smo z veliko kakovosti in ponosa potrdili tudi z Briljantino,” je dejal Franko.

Izrazje so  želeli prilagoditi tako, da bi bilo razumljivo in blizu tudi mlajšemu občinstvu, obenem pa ohraniti vzdušje in vonj petdesetih let. “Velik izziv je bil zadržati  mladost in energijo konca najstniških let,” je še dejal producent. Zato so tudi šli v množične avdicije. In ravno po zaslugi prepričljivosti mladih  nastopajočih, ki črpajo iz osebnih izkušenj, je muzikal uspešen. “Popeljejo  nas v svet, v katerem smo vsi bili: vsi smo se zaljubili in odljubili, uživali v prijateljstvu, se včasih zanj tudi stepli ... tako kot protagonisti  Briljantine,” ugotavlja Franko.

Plod skupinskega dela

Sašo Lešnjek (1999) in Luko Markusa Štajerja (1988) so izbrali  na avdicijah med 450 prijavljenimi. Saša je bila takrat še srednješolka, namenjena na študij jazz petja na Nizozemsko, a jo je Franko naposled le prepričal, da se prijavi. Po treh dneh avdicij sta bila izmučena, zlasti  Luka, ki je sicer diplomiral na igralski šoli Guildford v Londonu in nastopil  že v 17 muzikalih: “Ampak avdicija za vlogo protagonista, in to na rodnih  tleh, je nekaj čisto drugega.” Tudi ko sta bila sprejeta v zasedbo,  še dva meseca nista vedela, da bosta zaigrala v vlogah Dannyja in Sandy.  Spominjata se skupinskega dela - “neverjeten team building”, med katerim jih je režiser Jug Radivojević opazoval, tudi med raznimi igrami, kakršna je med dvema ognjema, in šele nato je razdelil vloge.

Saša Lešnjek se je v žanr muzikala zaljubila pri osmih letih,  ko je prvič videla film Briljantina. “Do takrat nisem poznala muzikalov. Nisem mogla verjeti, da lahko vse, kar imam najraje, torej petje, ples, igro, združiš v celoto. Muzikal je zame najboljši možen projekt,” nam je ob koncu zaupala nasmejana in prepričana, da Briljantina  uspešno nagovarja tudi njene vrstnike, ker so ljubezenska čustva pač večna. “Ta zgodba funkcionira, ker bi bila tudi danes enaka: ona bi bila pridna  punčka, on bi še vedno bil rad frajer ... Nič se ne bi spremenilo, no,  razen tega, da bi se danes gotovo veliko pogovarjala po telefonu,” pravi v smehu. “In da se verjetno ne bi zaročila pri osemnajstih letih.”

Tudi Luka Markus Štajer je prepričan  o brezčasnosti ljubezenske zgodbe med Sandy in Dannyjem. Kot se rad pošali,  je Briljantina “kot Romeo in Julija brez smrti na koncu”. Sredi petdesetih let in vročih poletnih noči ...  

---