Vulva ni vagina, a obe sta utišani

Če ste tudi sami zardeli ali občutili vsaj rahel občutek nelagodja med prebiranjem naslova, sodite v skupino bralk ali bralcev, ki jim branje risoromana Prepovedani sad še posebej toplo priporočamo.

Vprašanje, zakaj so odzivi ob omembi ženskega spolnega organa oziroma njegovih delov še zmeraj burni, ima odgovor - razkriti ga pomaga risoroman švedske striparke in radijske voditeljice Liv Strömquist. Izhodiščno vprašanje je sicer res, kaj je ženski spolni organ, a razmislek odpira vrata v zgodovinsko, sociološko, psihološko in antropološko razpravo, ki bi zlahka postala le še ena od tehtnih, a za širše bralstvo neprebavljivih bukev.

Duhovito in poglobljeno

Vendar avtorica zaupa pripovedovalsko nit stripovski junakinji, ki zgodbo predstavi nadvse duhovito. Salve smeha sproža branje o razliki med vulvo (celota, z zunanjim ženskim organom) in vagino (nožnica), česar še danes mnogi, in - jojprejoj! - tudi mnoge ne vedo. Kljub humorju gre za pravo študijo z mnogimi sprotnimi navedbami virov, ki so pravzaprav temelj za tehtno delo, a zato nič manj kratkočasno.

V prvem delu tako izvemo, da je v “naši”, torej t.i. zahodni kulturi ženski spolni organ zapostavljen in nekaj sramotnega, zaradi moških, ki so se zanj - paradoksalno - preveč zanimali. Sedem je naštetih patronov, ki jih je obsedala “ženska lula”, in prav vsak je pomembno doprinesel k zmotam in nesmislom - od ženske kot nosilke nečiste skušnjave (Avguštin 380-430) do velikosti sramnih ustnic kot znaka rasne manjvrednosti in splošne moralne pogube (Georges Cuvier, 19. stoletje). Tudi sicer so zunanji deli ženskega spolnega organa nekaj, kar bi najraje zbrisali, kar so uspešno izvedli pri Barbiki, v zgodovini pa marsikateri ščegetavček kirurško odstranili po, milo rečeno, neumnosti.

Od razkazovanja do tabuja

Danes si je skorajda nemogoče predstavljati, da je imela v zgodovini vulva precej uglednejše mesto, kot ga ima danes, ko pravzaprav te besede skorajda ne uporabljamo. Poznali so simbolno kazanje vulve, in to ne kakšna čudna plemena na od vseh pozabljenih otokih, temveč v Evropi, o čemer pričajo tudi kipci, kakršen je tale na zgornji sliki z angleške cerkvice sv. Marije in sv. Davida iz 13. stoletja. Kaj se je zgodilo, da ljudi vulva danes spravlja v paniko? Še več cvetk najdemo na temo ženskega orgazma, da o menstruaciji ne govorimo. Industrija nam prodaja tampončke, ki jih lahko skrijemo v roko. Zakaj že? Aha, nihče ne sme vedeti, da jo imamo. Bognedaj! Kupujemo “svežino”, ob kateri se nihče več ne vpraša, kaj ženske skrivamo. In zakaj.

Še zanimivost: “Po tisočletjih totalno bednega raziskovanja se je leta 1998 (!) končno prvič zgodilo nekaj zanimivega,” saj je Helen O'Conel temeljito raziskala ščegetavček in med drugim odkrila, da je dolg od sedem do deset centimetrov. A kljub temu, denimo, v običajnem učbeniku za biologijo leta 2002 ne najdemo slike zunanjosti ženskega spolnega organa. To je le nekaj drobcev iz enega najbolj osvobajajočih, pa tudi duhovitih branj, ki jih brez zadržkov priporočamo bralcem vseh spolov. Vprašanje, zakaj sram po SSKJ pomeni tudi spolni organ, zlasti ženski, postane brezpredmetno.

---