Spletke, vojne, ljubezni in nekaj seksa v srednjeveški Angliji

Po prvem delu monumentalne trilogije Kingsbridge z naslovom Stebri zemlje, ki je izšla lani, sta letos izšla še dva dela. Drugi del prve knjige pred meseci in prav te dni prvi del druge knjige, naslovljen Svet brez konca. Skupaj kakšnih 1700 strani branja.

 Foto: Olivier Favre
Foto: Olivier Favre

Ken Follett, 69-letni Valižan, ki je na slovenskem trgu “debitiral” s trilogijo Stoletje, je mednarodno zaslovel s trilogijo, ki po kosih zdaj prihaja k nam. Stoletje pod drobnogled v treh knjigah jemlje obdobje od začetka prve svetovne vojne do konca minulega stoletja, Kingsbridge pa poseže precej bolj v zgodovino: v angleški srednji vek.

Boji, spletke, seks ...

Zgodbe, ki je je v slovenščini zdaj za 1700 strani, najbrž nima smisla obnavljati na omejenem prostoru. Osnovni podatki: srednjeveška Anglija, prestižni in siceršnji boji med ambicioznimi (ki so dobri fantje) in stremuškimi (ki so seveda slabi) posamezniki, nekaj spletk, kar nekaj seksa, družinske zgodbe, vse skupaj zapakirano v berljivo besedilo, ki ga bralec težko odloži. V prvih dveh zvezkih spremlja prizadevanje ambicioznega priorja, ki si želi zgraditi stolnico. Pomagata mu lokalni stavbar in njegova družina, na to ogrodje pa je spretno obešeno še obilo spremljajočih zgodb.

Te dni izdan tretji zvezek se dogaja dve stoletji kasneje kot prva dva, v 14. stoletju, protagonisti so potomci tistih iz prvih dveh zvezkov. Navezava je potemtakem le ohlapna, kar utegne bralca, ki bi pričakoval preprosto nadaljevanje zgodbe o Philipu, Alieni, Jacku in kompaniji, razočarati. A ostaja logično pojasnilo za takšen avtorjev pristop: na ta način besedilo razbije v več bolj ali manj samostojnih enot, ki funkcionirajo tudi kot samostojna literarna dela. Bralec torej Svet brez konca brez težav lahko vzame v roke in ga začne brati, ne da bi se prej spoznal z vsebino Stebrov zemlje.

V prevodu tudi arhaizmi

Slog pisanja bi po občutku, ki ga pusti v bralcu, lahko primerjali s tistim, ki ga je v Pod svobodnim soncem ubral Finžgar, ali nemara s Tihim Donom Mihaila Šolohova. Avtorju se ne mudi, za opisovanje okolice, arhitekture, narave, bitk ali seksa (no, temu se je Finžgar izognil) si vzame prostor. Dobra plat je, da je brez škode mogoče kak odstavek preveč podrobnega opisovanja tudi preskočiti in branje nadaljevati, ko se dogajanje znova začne. Ko smo že pri podrobnih opisih: naj se jim bralec v začetku ne pusti odgnati in se pregrize skoznje. Ko bo enkrat “padel not”, bo šlo branje gladko naprej. Verjemite.

Na koncu velja omeniti prevod. Prihaja izpod prstov Uroša Kalčiča, letošnjega Sovretovega nagrajenca. Z uporabo mestoma arhaičnih izrazov ali denimo dovolj pogosto postavljenega predpreteklika uspe pričarati vzdušje oddaljenih časov, v katerih se besedilo dogaja.


Najbolj brano