Revolucijo so delali tudi ob šanku

Končno sta Ljubljana in Slovenija dobili portret, kakršnega arhitekti, zgodovinarji, urbanisti, družabni kronisti ali etnologi ne bi mogli nikdar napisati. Režiser, dramatik in provokator Dušan Jovanović je skozi portretiranje svojih sopotnikov na teatrskih odrih in za gostinskimi mizami izrisal podobo slovenske kulturne scene zadnjih petdesetih let.

Pa ne govorimo o tisti sceni, ki si ob 8. februarju deli Prešernove nagrade, zaseda mesta ministrov in članov SAZU, do leta 1990 pa je po navdih hodila na partijski CK. Sem in tja jo Jovanović sicer pripelje pod žaromet, večji del pa se vendarle ukvarja s tisto drugo sceno. Z nesprejetimi geniji, alternativci, bohemi, pijanci, razgrajači, s šankom v ljubljanskem Šumiju in omizji pri Mikiju v Penu, s svojimi umetniškimi in drugimi gostovanji po Balkanu in svetu ...

Zakaj se je na smrt sprl z Ljubišo Ristićem in kako ga je Vitomil Zupan zadolžil, naj mu za pogreb priskrbi glasbo. Kako je Mileno Zupančič prevzel Radku Poliču in zakaj je v Penu vpričo nje in Marjete Gregorač Matjaža Klopčiča - “kaj pa tle ta kurc dela?” - hotel na gobec, pa jih je sam dobil. Zakaj je Udba redno zapirala Petra Božiča in kaj je krivo, da je Rade Šerbedžija kot Gloucester v Kralju Learu zgrmel z odra v jamo za orkester. Kako rad je imel Rudija Šeliga, zakaj se je nehal pogovarjati z njim in česa si v zvezi z njim ne bo nikdar odpustil.

Pa Ljuba Tadić, Dominik Smole, Svetlana Makarovič, Emil Filipčič, Danilo Kiš, Sandi Čolnik, Emir Kusturica, Štefka Drolc, Andrej Hieng, Meta Hočevar, Marjan Rožanc in številni drugi, danes kanonizirani, nekoč pa na robu družbe in kulturne politike. Vse iz prve roke, osebno. Avtor iz svojega druženja z njimi ne dela mita, preprosto opisuje, kaj so počeli, kako so ga srali in kako so se tolkli za tisto, v kar so verjeli.

Pred bralcem se tako izriše portret avtorjevih družin, tiste primarne, v katero se je rodil, kot kasnejših intimnih in umetniških, nanj pa pripne različno kratke zapise o svojih sodobnikih. Različno dolgi so ti zapisi: Ljubiša Ristić “dobi” šest strani, enako Marjan Rožanc, Peter Božič dobrih deset, Rade Šerbedžija štiri, Jovanovićev študent na Akademiji Marjan Šarec dobi 14 vrstic ... A naj bralca to ne zavede. Eden lepših portretov je tisti Andreja Hienga, pa obsega dobro stran, skozi več zapisov pa se kot dobri duh - stavek tu, stavek tam - pojavlja Nikola Damjanić, ki “svojega” portreta sploh nima.

Na stara leta sem vzljubil svojo mamo sodi na polico ob Ideologe in oporečnike Janka Kosa, ob študije Tarasa Kermaunerja o Odru 57 in Perspektivah, pa ob zvezke iz serije Interpretacije, ki jih je sredi devetdesetih izdajala Nova revija.

Ljubljana in Slovenija sta z Jovanovićevim delom dobila tisto, kar številna mesta imajo, marsikatero pa tudi ne: insajdersko opisovanje ljudi, trendov, pojavov, anekdot, ki tvorijo duha nekega okolja. Beograd, denimo, ima takšen spomenik v Tirnanićevem Beogradu za začetnike, Miljenko Smoje je izpisal nepozabne portrete Splita in drugih dalmatinskih mest in krajev, Tone Partljič je pisal o Mariboru ... Zdaj ima takšen spomenik tudi Ljubljana.

---