Milena, ki ostaja Meta

“Meta je postala mit. Zdaj je že tako daleč stran od mene, da bi ji bila lahko že več kot babica, pa se me še zmeraj drži,” pripoveduje Milena Zupančič o svoji najslavnejši vlogi.

Tadej Golob:  $@ 
Kot bi Luna 
padla na Zemljo - 
biografija Milene 
Zupančič, 
Beletrina, 
386 strani, 
cena 29 evrov
Tadej Golob: $@ Kot bi Luna padla na Zemljo - biografija Milene Zupančič, Beletrina, 386 strani, cena 29 evrov 

Vendar se nad neverjetnim uspehom vloge v filmu Cvetje v jeseni (1973) ne pritožuje: “Kako pa ne bi bil igralec zadovoljen, če cel film ali vloga, ki jo je odigral, postane nekakšno ljudstvo bogastvo?” V biografski knjigi Kot bi Luna padla na Zemljo, ki jo je po njenem pripovedovanju vešče napisal Tadej Golob, igralka Milena Zupančič bralcu predstavi zakulisje še več vlog, zgodbo svojega življenja pa presenetljivo začne - s smrtjo. Opisuje družinska tradicionalna praznovanja na 1. november, pogoste obiske pokopališča v domači Bohinjski Beli, kjer želi, ko pride čas, med svojimi ležati tudi sama. Premišljuje o številnih samomorih v vasi, utesnjeni med gorami, pomudi pa se tudi pri lastni fasciniranosti s pokopališči, ki jih obiskuje, kamor gre - občuduje tista, ki so urejena kot parki in kjer so grobovi skromni, ne more pa razumeti marmornatih, hladnih, z umetnimi rožami.

Opisuje nepozabna sodelovanja s tankočutnim filmskim režiserjem Matjažem Klopčičem, s katerim nikakor ni sodelovala samo pri Cvetju v jeseni, velikokrat pa je igrala zlasti s Poldetom Bibičem; neštetokrat sta bila mož in žena. Milena živo pripoveduje, kako blizu ji je bil pisatelj in dramatik Rudi Šeligo, ki je nekaj vlog napisal prav zanjo, spominja se še dolge vrste učiteljev, sodelavcev in sopotnikov, sloviti ljubezenski trikotnik pa ji s svojima pričevanjema sočno pomagata naslikati še Radko Polič - Rac in Dušan Jovanović.

Spominja se tako lepih kakor mučnih filmskih in gledaliških izkušenj; pripoveduje, kako ji je pri novogoriški uprizoritvi drame Grenke solze Petre von Kant vlogo skazil kostum slovitega francoskega modnega kreatorja, grozna obleka, zaradi katere je bila na odru videti, kakor da ima grbo. Posebno poglavje nameni humanitarnemu delu, ki ga je z Borisom Cavazzo opravila kot ambasadorka Unicefa, opisuje ljubezen tako do nenačrtovanih potovanj kakor do cigaret, mistike in še marsičesa, pojasni pa tudi, kako bi skoraj končala kot žrtev serijskega morilca Metoda Trobca. Med najzanimivejšimi je pričevanje, v katerem njena hči Maša odkrito pripoveduje o mami - med drugim ugotavlja, da Milena lahko ure in ure pripoveduje o svojih vlogah, ne pa tudi o intimi. Še njeno hčer tu in tam preseneti, da ne pozna marsikaterega maminega kotička.

Berljiva in vsebinsko polna knjiga, obogatena tudi z arhivskimi fotografijami, pa je dragocena zlasti, ker večkrat odpre okno v tisto, zaradi česar nas igralka sploh zanima - v ustvarjanje umetnosti.


Najbolj brano