Knjiga o knjigah

Ne samo oči, tudi knjige, ki jih ima najraje, so ogledalo človekove duše. In njegovo varno pribežališče.

Vrhunski pesnik in nič slabši esejist Uroš Zupan (1963, Trbovlje) v knjigi Ene in drugi, ki jo posveča svojima otrokoma (“da bi se jima razkril čudež branja”), premišljuje o knjigah - ne hladno objektivno, marveč intimno, iz lastne izkušnje, kot strasten bralec (in tudi pisec). A že spočetka prizna, da ga nobena druga umetnost ne more tako pretresti kakor glasba. Zlahka imenuje svoj najljubši komad: je bil, je in bo verjetno tudi ostal A Whiter Shade of Pale angleškega benda Procol Harum. In njegova najljubša plošča so najbrž Pengovova Odpotovanja.

Pri literaturi pa se stvari prijetno zapletejo, polica z njegovimi najljubšimi knjigami je zelo živahno srečevališče najrazličnejših avtorjev. Nekateri tam ostajajo, drugi se umikajo novim. Knjig, ki so mu všeč, si Zupan nikoli ni hotel izposojati - hotel jih je imeti ob sebi, pa čeprav je vedel, da bo veliko večino med njimi prebral samo enkrat. Z njimi hoče živeti, deliti isti zrak, jih “nežno uničevati” s podčrtovanjem ... Nekatere je dobil, nekatere kupil, nekatere tudi ukradel, prostodušno priznava. Durrellov Aleksandrijski kvartet je ena tistih knjig, ki jih vedno kupi, kadar jih zagleda v antikvariatu. Vedno kupi tudi Musilovega Moža brez posebnosti, pa čeprav mu ga doslej še ni uspelo prebrati. Nekajkrat je že poskusil, pa ne gre in ne gre. Nekega dne morda ...

Sicer pa najraje bere prav “špehe”, debele romane in tudi avtobiografske eseje, profesionalno deformiran pa zlasti poezijo. Slovenski pesniki in pesnice so “že v samem štartu podrejeni in izgubljajo”, ugotavlja - domači nas nagovarjajo s posameznimi zbirkami, v katerih so tako boljše kot slabše pesmi, medtem ko so nam tuji predstavljeni v izborih, z “zrni zlata, ki so ostala na situ po izpiranju časa”. Vseeno navede veliko domačih, ki sodijo na njegovo polico najljubših, ni pa tam Prešerna - do njega Zupan nima aktivnega odnosa: “Je tam, toda kot da ga sploh ni.” Prešeren je pač nekaj samoumevnega, “kot drevo ali velika skala sredi polja.”

Zupan dvajset let po izidu slovite antologije Orfejev spev opravi revizijo in navaja pesmi, ki leta 1998 še niso bile njegove najljubše ali pa jih je zanemaril - zdaj so na svoj račun prišli William Carlos Williams, Arthur Rimbaud, Gottfried Benn, Philip Larkin, Robert Creeley ... Knjiga se konča, zgodba o knjigah se nadaljuje.

---