Haikuji o naši grozi

Dobro leto po beli Zimi vezilji je prišla še oranžna Naj bo poleti. V novi knjigi Svetlana Makarovič prav tako niza haikuje, ozaljšane z ilustracijami.

Trdoživa pesnica, pravljičarka in šansonjerka Svetlana Makarovič je v prejšnji zbirki Zima vezilja zbrala 45 haikujev, pospremljenih z ilustracijami Andreja Brumna Čopa, v sestrski knjigi Naj bo poleti pa je z lastnimi ilustracijami obogatila kar sto haikujev - z zelo zgoščeno japonsko pesemsko obliko, ki ima 17 zlogov, simetrično razporejenih v tri verze (v prvem in tretjem se jih oglasi pet, v sredinskem pa sedem), jo je seznanil pesniški brat Boris A. Novak. Pesnica, ki je nekdaj mojstrsko obnovila slovensko ljudsko pesem in skoznjo izpovedovala moderno grozo, zdaj skozi japonsko pesem prav tako ubeseduje naš tukaj in zdaj, v skrbno preštete zloge lovi tako neuničljive strahote kakor tudi ogroženo lepoto. Kosilnica zaseka v visoko travo, v živalskem vrtu rjove žival, ki se ji tam baje prav dobro godi, človek pohodi gosenico, ki bi nekega dne poletela, kača čaka miško ... Pesnica praviloma preseneti z zasukom pesmi, s peklensko duhovitostjo preobrača ponarodele verze in fraze (Ve poet svoj dolg, Slovenci kremeniti, Oj, Triglav, moj dom), seže tudi na Primorsko, odkoder so bili njeni predniki, z umetnostjo pa se postavi v bran tudi beguncem.

---