Avtobus je prispel

Steinbeckov največji roman Sadovi jeze smo Slovenci v prevodu dobili hitro, že štiri leta po izidu izvirnika, leta 1943. Manj znani Zablodeli avtobus iz leta 1947 pa smo dolgo čakali - med vožnjo k nam je očitno zablodil.

Ob prevzemu Nobelove nagrade za književnost leta 1962 je John Steinbeck (1902-1968) poudaril, da se pisateljeve naloge ne spreminjajo: opozarjati mora na “številne grenke napake in spodrsljaje”, osvetljuje naj “naše temne in nevarne sanjarije, da se poboljšamo”, poklican je, da razglaša in slavi “človekovo preizkušeno zmožnost velikodušnosti in širokosrčnosti”.

Neizprosen do kapitalizma

Njegov manj znani roman The Wayward Bus (Zablodeli avtobus) je prevedla Danica Čerče, izvrstna poznavalka pisateljevega opusa. Leta 2001 je na Filozofski fakulteti v Ljubljani doktorirala z disertacijo Družbenokritična funkcija slogovnih figur v prozi Johna Steinbecka, pet let pozneje je pri Mariborski literarni družbi izdala temeljito študijo Pripovedništvo Johna Steinbecka, zadnje desetletje pa nam kot prevajalka predstavlja pisateljeve ob rob potisnjene knjige. V krajši spremni besedi k Zablodelemu avtobusu pojasnjuje, da je bil Steinbeckov uspeh - ali neuspeh - tako v ZDA kakor drugod po svetu v dobršni meri povezan z njegovo angažiranostjo. V njegovih obračunih z uničujočim kapitalizmom so prepoznavali komunistično ideologijo in ga zato bodisi zavračali bodisi povzdigovali, odvisno od dežele in dobe.

A niti v izrazito ideološko angažiranih romanih, kakršen je The Grapes of Wrath (1939), ki smo ga Slovenci sprva dobili pod naslovom Sadovi jeze, pozneje pa se je uveljavil kot Grozdi jeze, “nimamo opravka z enolinijskimi propagandnimi deli socialnega realista” in pisatelj se “bolj kot vzročno-posledičnim odnosom v družbi posveča osnovnim vprašanjem človekovega bivanja”, poudarja prevajalka. To velja tudi za Zablodeli avtobus, s katerim se je začel niz Steinbeckovih romanov, ki so jih bralci radi jemali v roke, kritiki pa so jih označevali za manj dovršene, celo sentimentalne, četudi je kdo vendarle opazil še zanimivo zgradbo, duhovitost, ironijo ...

Od muhe do blondinke

Tudi Zablodeli avtobus je pisatelj postavil v rodno kalifornijsko dolino Salinas, kjer sila raznolike ljudi povežeta čakanje na popravilo avtobusa in zatem še vožnja z njim. Roman ni umetniško močen, razvejan in presunljiv kot Grozdi jeze, v njem ni nesrečnega zapleta s tragičnim koncem kakor v krajšem O miših in ljudeh, ni vznemirljivih in usodnih dogodivščin, s katerimi je nabita družinska saga Vzhodno od raja. Zunanje dogajanje je zgoščeno in nič kaj dinamično, zato pa so tembolj slikoviti portreti krajev in zlasti ljudi, ki se zapletajo v različne konstelacije. Steinbeck vešče prepleta opise, dialoge in notranje monologe, je tako humoren kakor ganljiv, dober je pri prikazovanju spolnega poželenja, ki ga zbuja magnetno privlačna blondinka, mojstrsko pa je poglavje o zagrenjeni, odcveteli ženski, ki se med pijančevanjem nameri ubiti zoprno muho.

Steinbeck, ki ga zlepa ni mogoče utišati kot pogrošnega pisca, nas še nagovarja s kritiko pogoltne družbe, ne nujno samo ameriške, duhovne praznote, lovljenja zlaganih idealov, zaslužkarstva ... Četudi se kvari, se obnese tudi avtobus kot svet v malem, kjer so se nekaj časa primorani družiti najrazličnejši ljudje. V deželah rajnke Jugoslavije se bralci kajpada spomnimo kultne črne komedije Ko to tamo peva ...

Film so posneli tudi po Zablodelem avtobusu. A je črno-bel, medtem ko je desetletje starejši roman poln barv.

---