Jutro neusahljive pesmi

“Kot slovenski otrok se v Kopru pravzaprav nisem počutil povsem legalno. Vse, kar je bilo povezano z morjem, je imelo avtentična italijanska imena,” se v zanimivem pogovoru, pripetem na rep Jutra, spominja pesnik Tomaž Šalamun. V eno samo knjigo je ujetih kar šest njegovih zadnjih zbirk.

KOPER, LJUBLJANA > Pri Beletrini je štiri leta po smrti Tomaža Šalamuna (1941-2014) v Jutru na več kot 500 straneh prvič izšlo šest zbirk iz zadnjega desetletja pesnikovega življenja.

Od oljk do usode

“Ko je izvedel, da ima raka, je vse moči usmeril v predelovanje in urejanje zbirk, ki še niso bile dokončane,” je na nedavni predstavitvi v Narodni galeriji v Ljubljani pojasnil pesnik in urednik pri Beletrini Aleš Šteger.

Šalamun je znal navdušiti mlade, jih spodbujati k ustvarjanju, in danes najbolj manjka prav “njegova skrb za bodoče generacije in trud, ki ga je bil pripravljen vložiti, da pomaga, kjer lahko”, v spremni besedi piše Miha Maurič. Šalamuna je spoznal leta 2011 in z njim sodeloval vse do njegove smrti. Pomagal mu je pri administrativnih opravilih in delu z računalnikom.

Mladega pomočnika so fascinirali Šalamunovo povezovanje pesnikov z več koncev sveta, njegova razgledanost in ohranjanje stika z najrazličnejšimi umetnostmi: poleg književnosti so ga zanimali alternativna glasba, sodobni ples, gledališče, film, likovna umetnost in še marsikaj, poroča Maurič, ki danes vodi Center za poezijo Tomaža Šalamuna. V spremni besedi odpira okno v nastajanje poslednjih pesnikovih zbirk: najstarejšo Omagati v mrežah pod oljkami je leta 2004 napisal v italijanskem Bogliascu, sledi ji Prevara, leta 2008 napisana v ameriški zvezni državi Virginia, kjer je Šalamun gostoval kot profesor kreativnega pisanja. Zbirko Ropar je leta 2010 napisal v Parizu, o čemer pričajo omembe tamkajšnjih znanih umetnikov. Najbolj ponosen je bil na zbirko Andi, ki jo je napisal leta 2012 v Italiji, že predlani pa je v prevodu Jeffreyja Younga in Šalamuna izšla v ZDA.

Na več koncih sveta je leta 2012 nastala zbirka Mihael je naš, v katero je Šalamun vtkal samoironijo in parodiral “famozno nerazumsko v njegovi poeziji”, opozarja Maurič. Zadnja, Šalamunova 57. zbirka po vrsti, je Usoda, leta 2013 napisana v Benetkah, Južni Afriki, na Rabu in v Ljubljani.

V zadnjih pesmih se Šalamun sooča tudi s smrtjo - v ekstatičnem jeziku, “s svojevrstno lahkotnostjo”, pomirjen z neizbežnim, ugotavlja Maurič.

Kdor poezijo, ki združuje nezdružljivo in je polna vratolomnih preskokov, skuša razumeti, hitro obupa. Maurič se ob njej počuti, kot bi bil priklopljen na elektriko, kot bi sprejemal kozmično energijo v visoki koncentraciji.

“Kar počnem zdaj, je precej hermetično, čudaško, takšno, da tudi jaz zelo slabo razumem, kaj počnem,” je Šalamun leta 2006 pripovedoval za naš časopis. “Jezik me prehiteva, vedno je močnejši od mojih možganov.”

Od doma do tujine

Tudi Jutro sklene pogovor s Šalamunom. Šteger se je leta 2009 srečeval z njim, da bi izdal knjigo intervjujev. A je zamisel opustil, ker je ocenil, da sogovornik ponavlja že izpovedane misli.

Dva od pogovorov je zdaj k sreči le prepisal. Šalamun se med drugim spominja, kako se je njegova družina iz Ljubljane priselila v Koper, ko je imel devet let. Omenja glavni mestni trg, ki pa je v transkripciji zmotno imenovan trg Loža - tedaj se je še imenoval Trg revolucije, leta 1956 pa so ga poimenovali po Titu.

Šalamun pove, da je kot nasilen tuji jezik doživljal le nemščino, italijanščine ne, da so mu starši omogočili miren, topel dom, da jih je nekoč obiskal Kocbek, obtežen s hudim bremenom ... Pripoveduje o svojih vzornikih, o našem krivičnem odnosu do tradicije, o mladih talentih in domovini. Prizna, da lahko ustvarja samo v tujini, izkaže pa tudi občudovanje bratovega slikarstva: “Jaz sem bil za časa svojega življenja protežiran, izdajal sem ogromno, bil sem saturiran znotraj časa svojega življenja. Andraž pa bo po tem, ko naju več ne bo, zasijal kot dosti močnejši plamen.”  

---