“Imeti čas med pojemanjem življenjske moči je prednost”

Štirinajst dni po zagrebškem nastopu, ki ga je Marko Brecelj hvaležno naslovil Sjajno oproštajno (Čudovito poslovilno), je minuli petek sledil nastop v klubu Cankarjevega doma. V sklepnem performansu, nadel mu je ime Posprava, je tokratni odziv na vabilo, ki je prišlo neposredno iz programskega vodstva našega najbolj eminentnega kulturnega prizorišča, iskreno poimenoval Večkrat me je veselilo.

Marko Brecelj  je tudi  štiridejanko v Cankarjevem domu, imenovane  Posprava, namenil urejanju “svoje nezaslišane neurejenosti, 
posledice večdesetletnega lenarjanja”. Foto: Sebastijan Iskra
Marko Brecelj je tudi štiridejanko v Cankarjevem domu, imenovane Posprava, namenil urejanju “svoje nezaslišane neurejenosti, posledice večdesetletnega lenarjanja”. Foto: Sebastijan Iskra

LJUBLJANA Posprava je sicer čas, v katerem se bo nastopajoči “svojo nezaslišano neurejenost, posledico večdesetletnega lenarjanja” trudil urediti.

Zdravstvo je bilo v ospredju tudi tega performansa: Marko Brecelj je namreč neozdravljivo bolan. Po uvodnem pozdravu, med katerim je izpostavil prijateljico Matejo Koležnik kot direktorico protokola poslovilne ceremonije, ne posebej povabljenega Borisa Beleta (nekoč ob njem člana neprofitne zasedbe Pepel in levkemija) in zgolj v preletu ošvrknil Zdravka Dušo, je zato prebral izvide: ni remisije - čudež izostaja. Ostaja mu pa še 20 odstotkov možnosti, da bo živel dlje kot tri leta in se morda vendarle še kdaj vrne v Cankarjev dom, je posvaril zbrano, več kot poldrugo stotnijo.

Zdravstvo je bilo v ospredju tudi tega performansa: Marko Brecelj je namreč neozdravljivo bolan.

Ni remisije - čudež izostaja

V nadaljevanju Uvodne jedi je karseda praktično ponazoril svoj vsakdan v kulturnem sanatoriju, kot odslej imenuje hišo v Klancu, kjer prebiva in kjer je njegova Arijana v vlogi vestne Kosobrinke (“ker za vsako bolezen rožca raste” - ampak h Kekcu se še vrnem proti koncu prispevka), ribanje rdeče pese pa najbolj spektakularno opravilo.

Mimogrede je pojasnil še svoj monumentalni performans Kolenovanje: skoraj eno dekado je hodil povitih kolen in ob vsakem naletu na zdaj že nekdanjega župana Borisa Popoviča pokleknil nanje ter se zazrl v tla. Nazadnje je enkrat jeseni, vsled nekega občinskega protokola, štiri ure klečal pred koprskim muzejem. “Cesar je izmaličil odnose med ljudmi.”

V samem izteku prvega dejanja je prišla na vrsto Obredna daritev, v kateri najbolj zaslužni aktivisti mladinskega polja, oboroženi z video materialom iz bogatega arhiva Društva prijateljev zmernega napredka (DPZN), predočajo realnost mladine, na kateri svet stoji.

Tudi v nadaljevanju nam “Nečimrni jaz” ni prizanašal. Navkljub mili priprošnji programskega vodje Bogdana Benigarja, naj se odreče projekciji svojega režijskega prvenca Štetje v jeseni, se je Brecelj držal napovedanega scenosleda. In tudi tokrat se moramo strinjati z njim, saj so 56 minut dolge pustolovščine s Prisilnim duetom v več kakor glavni vlogi, resnično iz ogleda v ogled boljše.

“Ker si zaslužiš!”

Je pa baje tiste, ki so jo protestno mahnili na drink v klubski bife, širokosrčno častila ta hip najbolj vroča in mednarodno uveljavljena slovenska gledališka režiserka, bivša kantavtorica Mateja Koležnik. Devet ur se je vozila po Evropi, “da bi prišla na tvoj koncert, Marko Brecelj: Ker si zaslužiš!”

Bilo je že čez deseto, ko smo “svinje dobile diamante”. Najprej tolažbo, da tisto prej, vse skupaj, ni bilo nič v primerjavi s Sutjesko. In čeprav nam je s Peto sovražnikovo ofenzivo v nadaljevanju prizanesel, se je tretje dejanje pričelo s koračnico Jak 2.

Prek skladbe Imo Vino, posvečene Željku Peliconu, se je hitro lotil svojih molznic: Ta stol, Ponošeni smehljaji, Zgodovina, Teplo žveplo, Sexidiskohit, Stonsi, Radojka, Trotoari, Črni Peter, Alojz valček, Rastemo (z obveznim premetom kitare med pavzo), Parada.

Marko Brecelj, ki ga je “tale nekro trend blagohotnosti mestoma veselil”, je kot predzadnjo deklamiral svojo Kekčevo pesem, ki se konča z verzom “treba kmalu bo umreti” ... In Požar je bila potem res čisto zadnja.

Ob na momente dušo in srce (in ušesa) parajočih izvedbah smo vmes slišali marsikaj, denimo, da se zadnje čase ponovno ogreva za nogomet. Kar sredi Ljubljane je občinstvu zaupal, da navija za Maribor in se hudomušno spominjal, kako je pred leti ves popikan od sršenov strastno navijal za zmago vijoličastih s 3:0 nad ekipo Famosa iz Hrasnice ...

Pa tudi, da bo “njegovo Bržanstvo” (koprski župan Aleš Bržan) gost Četrtega četrtka v mesecu maju, pogovornih obredov, ki se v organizaciji konzorcija Prvi na vasi vršijo v kulturnem domu v Hrpeljah.

Presežen je bil tudi iztek petkove štiridejanke: volé, na katerega mu je sedla Neva Zajc, je bil izjemen, performans “Poslednji put na istoj bini”, ki se nanaša na odnos Brecelj - Buldožer, ni odvajalo, je pa učinkovit anti-nostalgik, in čisto nazadnje me je ob gledanju posnetkov soočenja kandidatov za koprskega župana v Marezigah za povrh obsijalo, kakšen potencial in poslovna priložnost tičita v koprski televiziji.

Po krepkih štirih urah smo zajetni “centurion + konjenica” z liftom in po stopnicah zapuščali bojišče z željo, da tistih 20 odstotkov zadošča za zmago.


Najbolj brano