Glas tistih, ki ga nimajo

Mesto svetlobe je film o ljudeh: živijo v mestu, ki se počasi potaplja. V mestu z veliko tovarno, iz katere v druga slovenska mesta prihaja svetloba. Termoelektrarna Šoštanj je bila včasih ponos mesta, danes je sinonim za korupcijo, politične mahinacije in ekološko katastrofo. Dokumentarec režiserja Marka Kumra Murča in scenaristke Nine Cijan v teh dneh potuje po slovenskih kinih - do nedelje bo na ogled v izolskem Art kinu Odeon.

V poetičnem dokumentarcu Mesto svetlobe so predstavljene 
zgodbe štirih družin iz Šoštanja.
V poetičnem dokumentarcu Mesto svetlobe so predstavljene zgodbe štirih družin iz Šoštanja.  

IZOLA > Dokumentarec Mesto svetlobe, ki je nastal pod okriljem produkcijske hiše EnaBanda, je v kratkem času že tretji slovenski film, ki ima za osrednjo temo družino. “Gre za naključje; Biček je film snemal deset let, mi smo svojega tudi pripravljali več let, potem pa se je zgodilo, da je v tem času še Jan Cvitkovič posnel Družinico. Vsi trije gledajo v družbo prek 'osnovne celice' in tako ponudijo na našo realnost nek pogled, ki ga v slovenski kinematografiji še ni bilo in ga tudi še verjetno nekaj časa ne bo. Zagotovo je zanimivo, da imamo tak precizen vpogled v slovenska domovanja,” razmišlja režiser Marko Kumer Murč. V intimnem dokumentarcu ostaja v svojih krajih, v Šoštanju, ki ga večina verjetno najbolj pozna zaradi gradnje zloglasnega, šestega bloka TEŠ.

Razpoke v steni in prstani suhih smrek

“Največji energetski projekt v zgodovini samostojne Slovenije je stal 1,4 milijarde evrov, spremljali so ga sumi korupcije, kriminalistične preiskave in prikrivanje podatkov o dejanski ceni investicije. TEŠ ima izrazito negativen vpliv na okolje in je nepovratno zaznamoval mesto in njegove prebivalce,” gledalec izve ob začetku filma. A režiser se ni odločil za raziskovalni dokumentarec. Posnel je subtilen in poetičen ter kljub težki tematiki presenetljivo svetal in optimističen film.

“Šoštanjski etno” Gorana Krmaca

Pomembno vlogo v Mesto svetlobe ima tudi avtorska glasba tubista, skladatelja in aranžerja Gorana Krmaca, ki se je tokrat s pisanjem filmske glasbe srečal prvič. Zanj je bilo zelo dragoceno, pravi, da je bil v proces nastajanja filma vključen že od samega začetka. Režiser mu je naročil, naj za film ustvari “šoštanjski etno”. Zaradi narave industrije v Šaleški dolini tam živijo pripadniki vseh narodov nekdanje Jugoslavije, kar je Krmacu dalo zamisel, da naslovno skladbo ustvari kot jugo-rock balado: “Večina glasbe v filmu izhaja iz te ideje, a so njeni toni zelo zadušeni, da ne bi zasenčila zgodbe na platnu. Pomembna značilnost tega 'šoštanjskega etna', ki je zgodbo tudi obvarovala pred preveč temačnimi toni, je zavedanje, da ljudje vsem težavam navkljub živijo svojo osebno zgodbo ter še vedno najdejo prostor za veselje in radost.” Glasba iz filma je konec lanskega leta izšla tudi na plošči pri založbi Celinka.

Kumer pravi, da Mesto svetlobe ni posvetilo kraju, blizu katerega je odraščal, prav tako ne nadaljevanje angažiranih akcij, s katerimi je pred leti opozarjal na škodljive posledice, ki jih prinaša TEŠ 6. “Nisem se mogel navaditi, da se okolje okrog mene spreminja tako hitro. Ob jezeru je vrsto let vodila cesta, nekaj časa je bila zaprta, potem pa je popolnoma izginila, jezero je bilo nenadoma petdeset metrov višje,” pripoveduje režiser. V otroških spominih so mu ostale podobe “davkov”, ki jih Šoštanj plačuje zaradi termoelektrarne: vsak dan večje razpoke na stenah osnovne šole, prstani porumenelih, suhih smrek na hribu ... Spraševal se je, zakaj ljudje to, da se mesto pogreza pred njihovimi očmi, sprejemajo tako mirno, sprijaznjeno, zakaj se ne odzivajo, in to je pravzaprav spodbudilo nastanek filma.

Ljudje v senci tovarne

S scenaristko Nino Cijan in direktorjem fotografije Urbanom Zorkom so se odločili, da dajo v filmu glas tistim, ki ga nimajo. Ljudem, ki živijo v senci TEŠ-a. Prebivalcem mesta, ki izginja. Termoelektrarna namreč deluje na premog, ki ga tam izkopavajo, zaradi tega pa je nastalo ogromno jezero. Velja za eno najglobljih v državi, vanj pa se je v zadnjih desetletjih potopil del mesta. Tudi gasilski dom, kjer se je rodil Peter Rezman, nekdaj knap, danes pa uveljavljen pisatelj in okoljski aktivist. “Ko smo razmišljali, kako povedati zgodbo te doline, smo se odločili za kontrapunkt. Zato smo nasproti tej megalomanski elektrarni, stroju, ki deluje hladno in racionalno, postavili zgodbe štirih družin in s tem ranljivost, subtilnost in drobce človeških življenj,” pojasni scenaristka, doma iz Bilj pri Novi Gorici. Kot pravi, je v film in k ljudem, ki jih ni poznala, vstopala zelo počasi: “Zgodbe so zelo osebne in res smo hvaležni, da so nas spustili tako blizu. Film je nastajal tri leta, eno leto pa smo jih intenzivno snemali, kar pomeni, da smo skoraj vsak teden kukali v njihova življenja.”

V film so ustvarjalci vključili ljudi, ki imajo različen pogled na elektrarno: družina Laznik živi na hribu in na tovarno gleda s ptičje perspektive, Rezman je več let delal v rudniku, znanstvenica in podjetnica Cvetka Tinauer je pred leti kandidirala za županjo in od elektrarne uspela pridobiti denar za projekt Mesto svetlobe, v katerem je prebarvala pročelja hiš, Dani Urbanc pa je ekstremni športnik, podvodni gradbinec in potapljač. Čeprav živijo zelo različna življenja, na usode vseh vpliva termoelektrarna.

In četudi se zgodba Mesta svetlobe dogaja v Šoštanju, ima univerzalno sporočilo: “Vsako mesto ima svoj TEŠ, svojo stigmo. Ima nekaj, kar v mestu obstaja in presega moči tistih, ki v njem živijo, obenem pa zaznamuje in vpliva na njihova življenja,” pravi režiser. In dodaja, da film o “žrtvah električne dobe” odkriva bistveno težavo sodobne zahodne družbe: “Nemogoče je določiti, kdo je zares sovražnik, saj so interesi vedno zakriti za tančico liberalne demokratične doktrine, ki je na videz humana, nujna ali potrebna za blaginjo večine.”


Najbolj brano